Počasnost

La lenteur. Podobno kot Slavje nepomembnosti me je na začetnih straneh knjiga močno pritegnila, v teku zgodbe pa mi je pozornost padla in sem do konca brala bolj po diagonali.

»V vsakdanji govorici beseda hedonizem označuje nemoralno nagnjenost k užitkarskemu, če ne celo k grešnemu življenju. Kajpak gre za pomoto. Epikur prvi velik teoretik užitka je srečno življenje pojmoval na skrajno skeptičen način; užitka je deležen človek, ki ne trpi. Potemtakem je prav trpljenje temeljni pojem hedonizma: človek je srečen, če se zna izogniti trpljenju; in ker užitki ponavadi prinašajo s seboj več gorja kot zadovoljstva, Epikur priporoča le zmerne in skromne užitke. Za epikurejskim naukom se skriva melanholično ozadje: človek, vržen v gorje sveta, ugotavlja, da je edina zanesljiva in trdna vrednota samo užitek, pa naj je še tako neznaten, užitek, ki ga lahko sam užije; požirek hladne vode, pogled v nebo (skozi okna ljubega Boga), nežen dotik.«

Tudi Kundera, podobno kot Milekova, mislim da v Razpoloženi za Pariz, veliko pozornosti namenja razčlenjevanju Laclosevim Nevarnim razmerjem.

Na strani 15 se začne zapis o primerjavi plesalcev s politiki, sloneč na Pontevinu.

Slavje nepomembnosti

Milan Kundera

La Fête de l'insignifiance. Zanimiv preplet pariških osebnih zgodb in anekdot o Stalinu, kjer med drugim izvemo, zakaj je po Kalininu imenovano mesto.

»Nepomembnost, dragi prijatelj, je bistvo življenja. Spremlja nas vseskozi in na vsakem koraku. Navzoča je celo tam, kjer je nihče noče videti: v grozodejstvih, v krvavih spopadih, v najhujših nesrečah.«

Unendliche Wohlgemutheit, Heglova neskončna dobrovoljnost: »Noben zasmeh, nobena satira, noben sarkazem. Samo z višav neskončne dobrovoljnosti lahko opazuješ neskončno človeško neumnost pod seboj in se ji smejiš v brk.«

Epizoda o ženski, ki stopi iz avta ob reki, me je spomnila zgodbo iz nedavno videnega španskega filma Relatos salvajes, čeprav razen mosta, reke in bizarnosti ni imela skupnih elementov.