Zmagovalka

Teresa Cremisi

La triomphante. Prav prijetno presenečenje. Knjigo sem našla na polici tokratnega Mesta bere, ki nam predstavlja afriško literaturo. Avtobiografsko pisanje je sicer izpod peresa pisateljice evropskega rodu, ki je med drugim živela tudi v Aleksandriji, tu se je najbrž zgodil dotik z afriško literaturo. Roman me spominja na tiste od Ferrantejeve ali Tamarove, najbrž zato, ker so pisateljice opisovale svoje življenje v Italiji, vse pa precej odkrito pišejo o zgodbah svojega življenja.

Mešana občutja ob spremembah v življenju. »Tisti, ki so se podali v novo življenje, zaznamovano s tem ozkim in suhim prehodom, skorajda dolgim hodnikom, so v njih izražali mešana občutja. Vznemirjenost zaradi dogodivščine, strah, da obračajo hrbet znanemu in zaščitniškemu svetu, zavedanje, da zanje nič več ne bo, kot je bilo.«

O Odiseji in Iliadi. »Odiseja, ki smo jo podrobno študirali naslednje leto, name ni naredila takšnega vtisa. Nad branjem se je navduševal in zabaval ves razred, meni pa se je pripoved zdela veliko bliže Tisoč in eni noči, veliko bolj vzhodnjaška, z rahlo opolzkimi in neverjetnimi epizodami, s Kalipso in Navzikajo, Kiklopom in vrnitvijo na Itako. Nič ni imela skupnega z močjo Iliade, ki je pripovedovala o življenju in smrti, o prijateljstvu in usodi, v njej je bilo poudarjeno, da zmagovalci niso boljši od poražencev, navzoča je bila narava, živali so bile del človekove usode.«

O minevanju časa. »Pol enih. Kako hitro je mineval čas, potem ko sem prižgal svetilko ob devetih. Pol enih. Kako mine čas. Pol enih. Kako hitro minejo, leta.«

O ljubezni. »Takrat sem že vedela: ljubezen se lahko steka v življenje kakor podtalna reka, ga napaja, ne da bi pridrla na površje. Toda proti koncu je zapleteno.«

Še o ljubezni. »»Hotel sem se prepričati, kako je z nama.« Tudi jaz sem se smejala: Toliko stvari ti moram povedati.«« … »… pa kakšna zamisel je to, poroka, in sploh, od kdaj dobro dene, ja, seveda se počutim bolje, a bom korenito prestopila senčno črto, Conradovo senčno črto, kar je hkrati žalostno in neizogibno, treba se je navaditi, ko se bom odločila za ponujeno pot, bo razpotje za mano, pozabila bom na tesnobo, če že stopava proti praznini, hodiva vsaj s prožnim korakom, drži da sem bolje, a kakšna ideja, da bi se oženil z menoj, svobodna ženska sem, ni verjetno, da bi me dolgo ljubil, saj odhajam v skorajda neznano mesto, kako bi nama lahko uspelo, prišel je in že to je darilo zame. ja, bolje se počutim, pa saj nisem tako zlomljena, ne potrebujem zaščite, zmeraj se znajdem, saj to vendar vsi pravijo, trpežna sem, ni se treba bati zame.«

O tem, kaj najdemo v knjigah. »Recimo, da zaupam besedilom, ki jih pišejo moji priljubljeni avtorji. Ko naletim na nekaj, kar se sklada z mojimi predstavami o svetu, se še leta poglabljam v najdeno. Kopljem, da bi bolje razumela, da bi se dokopala do smisla in lepote. Berem in prebiram ponovno, toda redko kaj podčrtam. Kadar pa se besedilo prilagodi moji situaciji in jo za povrhu še razjasni, se mojemu zaupanju pridružita čudenje in hvaležnost.«

»To so bila srečna leta. Zavemo se jih šele, ko se ozremo nazaj. Vsakodnevna utrujenost ni vplivala na moje intimno počutje.« Zavemo se jih šele, ko se ozremo nazaj.

Neskončen stolp želv

John Green

Turtles All the Way Down

Čeprav mama, ki je knjigo brala pred mano, rekla, da ni navdušena nad njo, sem jo vseeno začela brati z optimizmom. Pa sem jo po nekaj straneh odložila. Nikakor ni dosegla romana Krive so zvezde.

Vsak angel je strašen

Susanna Tamaro

Ogni angelo è tremendo

Še ena knjiga, kjer pisateljica piše iz sebe in zaradi tega iskreno. to me je vpotegnilo v zgodbo, kot že  v njeno prejšnjo Pojdi kamor te vodi srce.

Zanimiva je misel na stanje praznine."V tisti čas segajo misli, ki so v meni odprle novo stanje duha, stanje praznine. Najprej je nekaj bilo, potem pa tega ni bilo več."

So vas že kdaj okupirale vzporedne misli? "Ves čas zatopljen v nekakšno vzporedno misel ne boš opazil, kaj od tebe pričakuje zunanji svet."

Pravijo, da ni naključij, da se vse zgodi zaradi namena. "Vsako življenje v resnici nosi v sebi skrivnostno modrost, zaradi katere se prave stvari zgodijo v pravem trenutku. V stvarnem minevanju časa je težko opaziti ta odmerjeni zakon, a ko se pri določenih letih ozremo nazaj in se zavemo, kako so se odvijali dogodki v našem življenju, z večjo lahkoto opazimo neko skrivnostno nit, ki je ob svoji redni prisotnosti in odsotnosti povezala med sabo naš čas."

Življenje z redom je lažje, terja manj naporov, da se znajdemo v nejm. "Ta red mi je pomenil trdnost, mir, metodično hojo po poti, ki so jo drugi že začrtali."

Babica. "Šele sčasoma sem razumela, da je bila ona čista in svetla luč in, da je njena svetloba, tako drugačna od tistih, ki sem jih poznala dotlej, legla tudi name. Svetloba ljubezni, ki je videla vse. Svetloba ljubezni, ki razume vse. Nemir je tako prispel do končne postaje in pokazal svoj resnični obraz. Potrebo po resnici."

Immunity to change. "Življenje kot lastnina. Življenje kot pot. V resnici sta prav to opciji med katerima izbiramo. Poiskati kraj, prispeti do njega in ostati tam ali iti naprej, čutiti, da noben kraj ni res tisti pravi; poiskati obleko po svoji meri in jo obdržati na sebi. Toda sčasoma zrastemo, obleka pa ostane vedno ista, prilagodi se spremembam našega telesa; in tako se počasi in neizprosno spremeni v oklep."

"Da bi dosegli pokončnost, moramo paradoksalno, najprej do skrajnosti pregnati nestabilnost. Človek se povsem realizira samo takrat, ko sprejme neizogiben zakon spreminjanja. Koliko žalosti in slepote je v ljudeh, ki se zaprejo v svoja lastna prepričanja, kakšen občutek melanholije, ko slišimo človeka, ki zatrjuje: "tak pač sem, ne morem pomagati!""

"Kako strašno omejeno je razmišljati, da so krvne vezi važnejše od drugih! V kako povprečnem ujetništvu živi, kdor misli, da je spolnost tista, ki resnično ustvarja človeške vezi! Prijateljstvo je tisto, v katerem človek spozna nepredstavljivo visoko obliko odnosa."

"Trdili so, da je lahko človek svoboden le, ko se odpre strašnemu suženjstvu svojih želja."

"V zadnjem času se je utrdilo mnenje, da za otroke družina pravzaprav ni tako pomembna: njihovo odraščanje je prav tako zabavno in varno ob očetih, materah, partnerjih, partnericah, polbratih, polsestrah, dedkih in poldedkih. Mislim, da je to v resnici velika laž, ki jo ljudje zlorabljajo, da bi utišali svojo vest."

"Otroci se res prilagodijo vsemu in v vsakršni situaciji najdejo način, da preživijo, a v globini svoje duše si želijo samo nečesa: imeti mamo in očeta, ki se imata po možnosti rada, in če je mogoče, bratce in sestre. Življenje si želi življenja, in da bi ohranilo stik s človeškim bitjem, vsaj kakršno smo poznali do danes, se uresničuje v cikličnem toku generacij."

O Krasu in burji. "Vrnitev v Trst je zame pomenilo vrnitev k lastnim koreninam. Zelo se pogrešala veter in oddaljenost od Krasa je v meni pustila praznino, ki je nisem nadomestila z ničemer. Veliko bolj sem se prepoznala v tisti trpkosti, v tisti ošiljeni belini apnenca kakor mehkih morenskih gričih, ki ležijo okrog furlanske nižine. Na Krasu so bila brezna, stvari, ki so bile skrite, utrujenost, pomanjkanje; na Krasu je vse rastlo navkljub. Navkljub vetru, navkljub tesnim plastem zemlje, navkljub pomanjkanju vode. Življenje na Krasu je bilo življenje proti. Tam ni bilo visokih dreves, temveč samo goščava skrotovičenih korenin. Tam se je življenje uresničevalo le s trmasto vztrajnostjo svoje biti. S tem življenjskimi pogoji sem se seveda poistovetila."

"Za razumevanje vpliva vetra na sintakso, bi zadostovalo poslušati Tržačane: vsi govorijo zelo hitro, kakor bi se globoko v njihovih pljučih skrival sunek burje.""Skratka veter prinaša s seboj vse vrste nestabilnosti in ravno te nam odkrivajo pogled v nove svetove."

Pisatelji se velikokrat lotevajo teme o težavah s pisanjem zaradi pomanjkanja inspiracije ali pravega trenutka, da bi jim stekla beseda. V tej knjigi pa se je Tamarova lotila drugih težav – tistih z založniki.