Pasja pomlad

Patrick Modiano

Kratek roman v posebnem pariškem vzdušju, ki se ga hitro prebere. Spomnil me je na Maupassantovo  Močno kakor smrt, najbrž zaradi Pariza ter prihajanja in odhajanja iz studia.

Tiha hiša

Orhan Pamuk

Tiha hiša mi ni stekla tako kot ostale Pamukove knjige. Čeprav ima lepo naslovnico, ki paše v ambient vrtne garniture s svetlomodrimi blazinami na akacijevih stolih, kjer sem jo tudi brala.

In če bi bilo res …

Marc Levy

Et si c'était vrai … . Nisem vedela, da gre za knjigo, ki je bila osnova filmu Just like Heaven z Reese Witherspoon in Marcom Ruffalom. Že kmalu po začetku branja se mi je dozdevalo, da je zgodba podobna tisti iz filma, ki sem ga že nekajkrat delno videla, a vedno preklopila kam drugam, ker je bila zgodba ekstenzivna, počasna in brez neke višje vrednosti. Knjigo se sicer laže bere, ker pisatelj razloži več zgodb, ki vsaka zase potegnejo v branje. Ni pa kaj pretresljivo dobrega.

"Vsako jutro, ko se zbudimo, dobimo na upanje 86400 sekund za tisti dan, in ko zvečer zaspimo, jih ne moremo spraviti za drugič: česar nismo preživeli, je izgubljeno, včeraj je pravkar minil. Ta čarovnija se vsako jutro začne znova, spet dobimo na upanje 86400 sekund življenja in igramo po tem neizogibnem pravilu: banka nam lahko v kateremkoli trenutku brez opozorila zapre račun; naše življenje lahko vsak hip obstane. Kaj tore delamo s svojimi vsakodnevnimi 86400 sekundami? Niso sekunde življenja pomembnejše od dolarjev?"

Prihodnjič

Marc Levy

Na Levya me je napeljal članek v Delu, ki ga poveličuje, še posebej njegovo zadnjo knjigo Une fille comme elle. Želela sem jo poiskati v knjižnici, pa sem naletela na dve drugi. Prihodnjič je zgodba med slikarstvom in trilerjem blizu znanstveni fantastiki, ki v pripovedi nikoli ni povsem jasna, tudi na koncu ne. Misli in spoznanj je bolj malo, pravzaprav jih ni.

Zanimiva je povezava vizualnega spomina in staranja. "Njeni posrebreni lasje so ga nemudoma spomnili na mamo. Obstaja določena starost, pri kateri vizualni spomin, ki ga imamo na starše, ohromi, kakor da bi nam ljubezen preprečevala spominjati se, kako se starajo."

Tudi opis dojemanja časa je nekoliko poseben. "Čas dojemamo napačno. Čas je dimenzija, ki je zapolnjena z delci energije. Vsaka vrsta, vsak posameznik, vsak atom prečka to dimenzijo drugače. Mogoče bom nekega dne dokazala, da je čas tisti, v katerem je vesolje, in ne obratno." "Svetloba zvezd ne potrebuje določenega časa, da nas doseže, pač pa je čas tisti, ki jo vodi proti nam. Da bi resnično razumeli, kaj je čas, bi morali imeti možnost potovati po njegovi dimenziji. Naša telesa omejujejo fizične sile, katerim se upirajo, toda naše duše so svobodne."

https://www.delo.si/kultura/knjiga/izjemni-new-york-in-njegovi-junaki-89678.html

In ljubezen tudi

Drago Jančar

Ta roman se mi je dobro bral, kot na primer njegov To noč sem jo videl. Posmehljivega poželenja zaradi plavajoče zgodbe izgubljene v impresivni ekspresiji namreč nisem mogla brati prav zbrano.

Kdor pozna Maribor, njegove ljudi in hiše, se bo gotovo spomnil občutkov bivanja v meščanskih stanovanjih v mestu, ali pa hiškah na obrobju. Spomnil se bo tudi zgodb, ki so jih pripovedovali ljudje o tistem času. Tisti, ki so tam živeli pravijo, da se iz pisanja čuti, da avtor sam kot odrasla oseba ni doživel med in povojnega Maribora, da je zgodba sestavljena iz tega, kar so povedali drugi.

https://www.delo.si/kultura/knjiga/v-vodnikovi-domaciji-nocoj-pogovor-z-dragom-jancarjem-rekorderjem-kresnika-93011.html

Taščica

Jo Nesbø

Branje me ni vpotegnilo in sem prebrala le nekaj začetnih strani. Morda kdaj drugič.