Nesmrtnost

Milan Kundera

Nesmrtelnost. Prav poseben roman. Prepletanje zgodbe, pisateljevih doživljajev, Goetheja in Bettine, novodobnega Rubensa in filozofiranja predvsem o ljubezni, življenju, kretnjah in nesmrtnosti.

Poiskala sem ga, ko mi je prijateljica Margo ob enem izmed naših ženskih druženj ob večerji na vprašanje, kaj je kaj zadnje čase brala, dejala, da jo je pritegnil začetek nekega Kunderovega romana. »Gospe je bilo kakih šestdeset, petinšestdeset let.« In v tem poglavju je tudi opis mladostne kretnje, ki jo je gospa naredila odhajajoč iz bazena in pritegnila pisateljevo pozornost (posvetil ji je celo poglavje in se je dotaknil tudi še nekje proti koncu). Izsek je predolg, da bi ga zapisovala, predlagam, da ga poiščete kar v knjigi sami.

Zanimiva je navedba razlogov molčanja nekoga v družbi. »A ker oče ni bil prida družaben človek in je v družbi najraje molčal (kdo ve, ali zavoljo plahosti ali zato, ker je mislil na kaj drugega, se pravi, ali je njegov molk pričal o skromnosti ali o nezainteresiranosti), so sorodniki sprejeli dar bolj z nelagodjem kot z radostjo.« Najbrž je še kar nekaj možnih razlogov za to, da je nekdo v družbi bolj tiho.

Uvedel je pojem vljudne pozornosti. » … da se bosta po očetovi smrti (ki se je že dolgo napovedovala, zato so ga obdajali z vljudno pozornostjo, kakršna gre človeku, ki se mu je po vseh pravilih načrtovani čas že iztekel) …«

O izročitvi lastne volje. »Prepričani so bili, da brez matere sploh ne zmore živeti, pa ne le zato, ker ni znal za nič sam poskrbeti, ampak niti ni vedel, kaj bi pravzaprav rad, saj ji je že zdavnaj izročil v roke tudi lastno voljo.«

Najdemo razlage o ljubezni. »Ljubezensko čustvo v vseh nas drami lažnivo utvaro poznavalstva.« Nekje v romanu govori tudi o iluziji ljubezni. Piše tudi o tem, da se lahko nekdo svojega partnerja sramuje. In o tem, da nekaterim prvinsko srečo prinašajo samo doživljaji v dvoje. »«Kaj pa, kadar si sama doma in poslušaš plošče svojega ljubega Mahlerja, kaj ti to ne zadošča vsaj za košček prvinske sreče, za katerega je vredno živeti?« »Kaj ne slišiš, kakšne neumnosti kvasiš, Agnes? Mahler mi ne pomeni ničesar, če ga poslušam sama. Mahler mi lahko ponudi zadovoljstvo, samo če sem z Bernardom ali če vem, da Bernard misli name. Kadar sem sama, nimam niti toliko moči, da bi si postlala posteljo.« In o tem, da lahko samo zapreke povišajo ljubezen. »Skoraj je zavidal Lauri zapreke, ki so ji zastavljale pot, zakaj po Paulovem mnenju lahko samo zapreke povišajo ljubezen v ljubezensko zgodbo.«

Piše in filozofira tudi o pojmu »absolutno moderen«, ki ga je bojda uvedel Rimbauld. »… biti absolutno moderen pomeni: ne postavljati vsebine modernosti pod vprašaj, ampak se ji pokoravati, kot se pokoravamo absolutnemu, se pravi, onkraj vsakega dvoma.«

Razlaga tudi o tem, zakaj nekateri ponižanja nočejo javno kazati. Priznanje ponižanja je namreč dvakratno ponižanje.

Kundera se obregne tudi ob semantično pahljačo sklepnih vljudnostnih obrazcev za pisma, ki jih uporabljajo Francozi in z njimi z lekarniško natančnostjo odmerjajo najfinejše odtenke čustev, ne da bi jih pri tem zares gojili. Pri uporabi zaključka pisma »Dragi gospod, bodite tako ljubeznivi in spremite na znanje zagotovilo o mojih najizbranejših čustvih.« razloži, da najizbranejša čustva sodijo prav na dno vrednostne lestvice uradne vljudnosti in mejijo malodane že na prezir.

Misliti vs. čutiti. »Mislim torej sem, je stavek intelektualca, ki podcenjuje zobobol. Čutim, torej sem, je veliko splošnejša resnica, ki zadeva vse živo. Moj jaz se od vašega v bistvu ne razlikuje po tem, kar misli. Ljudi je veliko, misli pa malo: vsi mislimo približno enako, misli si medsebojno izmenjujemo, si jih posojamo ali krademo. Ko pa mi nekdo stopi na nogo, čutim bolečino samo jaz. Temelj jaza ni mišljenje, ampak trpljenje, ki je najtemeljnejše med vsemi čustvi. V trpljenju niti mačka ne dvomi o svojem nezamenljivem jazu. Kadar je trpljenje najhujše, se svet kar nekam izgubi, vsak od nas ostane sam s seboj. Trpljenje je visoka šola egocentrizma.«

Živeti in biti. »Živeti ni nobena posebna sreča. Živeti: prenašati svoj trpeči jaz po svetu. Toda biti, biti je sreča. Biti: spremeniti se v vodnjak, v kamenito fontano, v katero se kot mlačen dež usuje vesolje.«

Nekje govori tudi o razliki med potjo in cesto. Pot je hvalnica prostoru in doživljanju, cesta je razvrednotenje prostora - sama po sebi je brez smisla, je le črta, ki spaja dve točki v prostoru.

Prevajalec tudi tokrat uporablja čudovite slovenske besede, kot na primer »odsihdob« ali »drastljivejši«. Uporabi tudi pojem čuječnost, ki je bliže mojemu pojmovanju vsebine, ki se skriva za to besedo. »Paulov očitek je v Agnes znova prebudil čuječnost.«

Adagio Mahlerjeve Desete simfonije. 

Popravki

Johnatan Franzen

Corrections. Enkrat sem se že lotila te knjige, pa sem odnehala na prvih straneh, ker mi ni ležal način podajanja. Morda nekoliko preveč razvlečen, z dialogi in morda premalo neposredne zgodbe ali pa snovi za razmišljanje. Romanu sem zaradi njegovega slovesa dala še eno priložnost. Tokrat sem prispela do strani 183, prebrala tudi zadnje poglavje in njegov opis v angleški različici wikipedije. Čeprav gre za veliki ameriški roman, kot je denimo njegova Svoboda (ki pa sem jo uspela prebrati) ali pa Rothova Ameriška pastorala, me nekako ni uspel vpotegniti vase. Morda bom zrela zanj kdaj kasneje.

Ikigaj

Ken Mogi

Še ena knjiga z istim naslovom. S podobnimi  opisi in napotki kot Hygge, le da tu izhajajo iz kulture dežele vzhajajočega sonca. Že naslovi poglavij nam povedo, o čem bomo brali: Kaj je Ikigaj, Razlog, da zjutraj vstanete, Kodavari in koristi, ki jih prinašajo malenkosti, Senzorična lepota Ikigaja, Zanos in ustvarjalnost (zanos pridobimo, ko se osamosvojimo bremen jaza; zaradi globoke prepletenosti različnih elementov je življenje odporno in vzdržljivo), Ikigaj in trajnost, Najdite smisel svojega življenja (Ikigaj, razlog za življenje lahko najdemo v vsakem okolju, nanj lahko gledamo kot na obliko prilagajanja), Kar me ne pokonča, me okrepi (odpornost in trdoživost na spremembe), Ikigaj in sreča, Sprejmite se takšne, kakršni ste ter Poiščite svoj Ikigaj.

Ikigaj temelji na petih stebrih: Začnimo z majhnim, Osebna osvoboditev, Usklajenost in trajnost, Radost je v malenkostih ter Prisotnost tukaj in zdaj (ki jo srečujemo v načinu bivanja, ki so ga po slovensko poimenovali čuječnost).

Japonci verjamejo v osem milijonov bogov, so tudi tolerantni do drugih ver, celo do njihovega medsebojnega kombiniranja. Po njihovem mnenju gre pri življenju za uravnotežen skupek številnih malenkosti, ne pa nekaj kar ureja enotna doktrina.

Dacusara – delavec, ki običajno dela v pisarni se odloči zaposliti varno, a dolgočasno redno zaposlitev, da bi se posvetil stvarem, ki ga veselijo.

Iluzija osredotočenosti – "ljudje so prepričani, da so nekatere stvari nujne za srečo življenja, vendar v resnici ni tako. Izraz iluzija osredotočenosti izvira iz ugotovitve, da se lahko preveč osredotočimo na določen vidik življenja, zato smo prepričani, da je sreča povsem odvisna od njega" (denar, zakon, služba, …).

"Morda se zdi paradoksalno, a pravo razodetje je v tem, da je sprejemanje samega sebe pogosto povezano z osebno osvoboditvijo, zlasti če se oklepate iluzornega jaza, ki se vam zdi primeren. Da bi se lahko sprejeli in našli srečo, se morate iluzornega jaza osvoboditi."

"Srečo najdemo v svojem edinstvenem značaju." Ne drugod. "Ikigaj in sreča izvirata iz sprejemanja samega sebe."

"Skrb za zadržano zunanjost, pod katero se razcveta notranja individualnost."

"Ohranimo mirno kri in vztrajajmo."

Prav te dni so mediji obvestili o nesreči Eve Žontar. V spominih zanjo so zapisali, da je v enem izmed intervjujev Eva pojasnila, da ko jo je bilo strah, je strah opazovala, vprašala se je, česa so je strah? Eva se je znala spoprijeti s strahom.

»Meni pomeni živeti svoje sanje predvsem to, da si srečen,« pa je Eva dejala v intervjuju za Uglašeno kuhinjo. »Da greš spat z nekim občutkom notranjega zadovoljstva, miru in samouresničenosti«