Kuhinja

Banana Yoshimoto

キッチン

Prav zanimivo je, kako te knjiga, čeprav brana v slovenščini, ponese v japonska občutja. Morda je to zaradi načina prevoda, ki ga narekuje izvorni jezik, bolj verjetno pa prej zaradi načina življenja na Japonskem in razmišljanja japonskih avtorjev. Tako je z branjem Hirajde, Murakamija pa celo Notrthombove, ki je odrasla na Japonskem. Nekateri japonski avtorji pa so se v kakšnih izmed svojih del oddaljili od teh občutjih, tako Ishiguro ali pa Kureishi.

Včasih se ne zavedamo, kaj doživljamo skupaj z nekaterimi ljudmi in minljivosti tega, posebej z našimi bližnjimi. »Smrklja! Tudi sama sem se tako obnašala, če sem bila utrujena. Takšno govorjenje z babico boš obžalovala, sem pomislila.«

»Dan se je spremenil v noč in noč je na enak način minevala vsepovsod po svetu. Zdaj sem se počutila zares sama, na dnu globoke samote, ki se je ni smel dotakniti nihče. Ljudi ne pobijejo okoliščine ali zunanja sila; poraz napade od znotraj, sem premišljala. Izgubila sem zadnje zaloge moči. Pred mojimi očmi se je nekaj končevalo, nekaj, za kar nisem hotela, da bi se končalo, a nisem imela več prave moči, da bi za to trpela, in še manj, da bi se za to borila. V meni je bil le svinčen brezup.«

»Da, a če človek ni nikoli okusil pravega obupa, se postara, ne da bi znal ceniti svoje mesto na svetu; nikdar ne ve, kaj je v resnici sreča. Zato sem hvaležna.« Prav danes sem prebrala v nekem časopisu, da se ljudje v današnji družbi preveč pehamo za srečo  (Pia Kapetanovič in Zorana Bakovič v dveh zaporednih člankih o tiraniji sreče in o zenbudističnem pojmovanju uspeha). Želimo si doživljati nenehno srečo in prav to nas dela nesrečne. Bistveno za občutenje sreče ali nesreče naj bi bila prisotnost ustvarjalnega toka v človeku. Poleg tega tudi ljubezen, kot je dejal Sigmund Freud "Ljubezen in delo, delo in ljubezen, to je vse, kar je). Tudi Marx je postavil delo visoko med dejavnike medčloveških odnosov. Strinjamo se lahko tudi z mislijo, da nas prav tiranija sreče, izbire in svobode dela nesrečne. Zanimivo je bilo tudi vprašanje, čeprav postavljeno v drugem kontekstu, če gre pri ugodnem izidu nečesa za srečo, usodo ali preizkušnjo. V današnjem času so huda nadloga tudi naprave, ki nas vse bolj odmikajo iz sveta pristnih medčloveških odnosov v virtualni svet. Tudi mobilni telefoni z vsemi aplikacijami na nas delujejo kot druga. Ob vsakem dogodku "se v naših možganih dvigne raven serotonina, a le malo, tako da si vedno želimo še in še in zato ves čas pogledujemo na telefon, vendar s tem svoje notranje baterije nikoli ne napolnimo do konca. To lahko napolnita le pristen medčloveški odnos in delo."

Še marsikatera zanimiva misel se najde v tej knjigi. A žal nisem imela pri roki označevalnih lističev. In ni se mi dalo vstati iz udobnega fotelja, da bi jih šla iskat.

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 85 let

Še eno duhovito branje skrivnostnega avtorja, tokrat nekoliko starejšega. Za eno leto in dve tretjini. Samoironija v situaciji, ki se nekaterim zdi brezizhodna je najbrž pravi pristop v zadnjem življenjskem obdobju. Moji mami knjiga ni bi zabavna. Je pa res, da bralec težko ohrani pozornost do vseh dni v letu. Zato sem po februarja začela dneve nekoliko preskakovati, pa šla malo na konec, pa spet na sredino dnevnika. Vsake toliko se najde kakšna zanimiva domislica.

O iskanju sreče v all inclusive aranžmaju. »Dovolj je takih stanovalcev, ki so jim trajne ali all inclusive počitnice v zadovoljstvo, zame in za nekaj mojih prijateljev pa brezdelje v domu ne prispeva k vsakodnevni sreči.«

O čuječnosti in pisanju dnevnika (tokrat je po mojem razumevanju uporabljen pravi pomen). »Sklenil sem, da bom v letu 2015 spet pisal dnevnik. Po eni strani zato, da bom imel vsakodnevno obveznost, po drugi pa zato, ker bom tako prisiljen ostati čuječ, si napasti oči in ušesa ter spremljati dogajanje v naši ustanovi in preostalem svetu.«

In o večni previdnosti. »…. ampak pred enim letom, na Eefijinem pogrebu sem sklenil, da je večne previdnosti dovolj.«

Le tako naprej, Jeeves

P.G.Woodhouse

Zelo zabavno branje z elementi britanskega humorja.

So pa tudi na zanimiv način opisana določena občutja in stanja. »Bolj ko sem premišljeval o položaju v katerem sem se znašel, bolj sem venel.« »Njegovo lordstvo je bilo v tistem trenutku nekoliko razčustvovano in zdi se mi, da me je pomotoma zamenjalo za enega izmed svojih tovarišev.« »Bilo je čudovito, spokojno jutro, eno tistih, ko si možakar zaželi, da bi imel dušo ali kaj podobnega.«

Ali pa opise videza ljudi. »Profesor Pringle je bil suhljat, plešast možakar, ki so ga očitno mučile prebavne motnje, iz obraza so mu zrle oči prehlajene vahnje. Gospa Pringle je bila videti, kot da bi leta 1900 izvedela slabo novico, ki je še ni uspela preboleti.«