Haruki
Murakami
Shikisai montanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei
no toshi
Bezbojnega
Tsukurja Tazakija sem že pred kakšnim letom poskušala brati v srbščini, a mi iz
perspektive tega jezika Murakamijeva pripoved ni potegnila. Navadila sem se ga
brati v slovenščini, v Mermalovi ali pa Ilčevi interpretaciji. Tako, kot na
primer Alan Ford ni pravi, če ga ne beremo v Brixijevem hrvaškem prevodu. V tem
smislu ima, po zapisanem sodeč, tudi Murakami raje Bermanovo ali Arrauovo
interpretacijo Lizstove Le mal du pays.
Brendelova naj bi bila brez čustev.
Poleg
glasbe, posebej klasične in jazza, Murakami tudi v tej knjigi uporablja podobna
okolja in situacije, kot v preostalih romanih. V mestnem vrvežu Tokia, z
občasnimi romanji v kakšno drugo japonsko mesto, le da ga tokrat pot zanese
celo na Finsko, v kraj Hämmeenlino, na poti med Helsinki in
Tamperejem, ki po imenu spominja na japonski Hammatsu, ki se tudi pojavi v
zgodbi tega roman(j)a. Tudi tokrat se junak znajde v vzporednem svetu, čeprav se
tu omeji le na svet sanj. Ena izmed
pripovedi romana se dogaja visoko v gorah, v sanatoriju, daleč stran od
vsakdanjega sveta – takšno okolje se pojavi v kar nekaj njegovih romanih (v
podobno okolje nas je namenil poslati tudi Bauk v Konec.Znova, a nismo prispeli
do konca). Razmišlja tudi o smrti, tokrat predvsem v povezavi s psihičnimi
težavami, ki so nastale po nerazjasnjeni, nenadni (in neupravičeni) odvrnitvi
četverice nerazdružljivih prijateljev od petega. Tudi v tem romanu posebno
vlogo igrajo (zanj posebne) ženske, do katerih odnos tokrat obarva tudi z opisi
erotičnih doživetij – dejanskih in tistih v mislih in sanjah. Tokrat ni
uporabil mačk in lune. Se je pa dotaknil homoseksualnosti.
Preko dialogov
junakov, predvsem Tsukura (človek, ki izdeluje stvari) in Haite, študenta
fizike, ki raje razmišlja, kot kaj konkretnega izdeluje, je v zgodbo prinesel
tudi nekaj filozofskih razmišljanj. »Svobodno razmišljati pomeni tudi odcepiti
se od lastnega telesa. Izstopiti iz omenjene kletke lastnega telesa, se
iztrgati iz okovov in preprosto prepustiti misli, da leti in živi naravno
življenje. To je jedro svobodnega razmišljanja.« Tsukuru je imel tudi lasten
recept, kako se začasno znebiti misli na probleme. »Odločil se je, da ne bo več
razmišljal o tem. Ni imelo smisla. Ta problem je pospravil v predal z oznako Nerazrešeno in odložil iskanje odgovora
na poznejši čas. Tsukuru je imel v sebi kup takšnih predalov, kjer so ležali
drugi nerazrešeni problemi.« Sicer pa je torišče romana prav v tem, da je
Tsukuru, če je želel naprej živeti življenje, moral razjasniti nepojasnjeno
odtegnitev prijateljev. Šele po šestnajstih letih notranjega trpinčenja je
ugotovil, da je bilo nepotrebno in zaradi tudi njegove predpostavke in
kompleksi o brezbarvnem sebi neumestni.
Le mal du
pays, Franz List, Leta romanj Švica razlika
Lazar Berman (ko boste poslušali posnetek na tem linku, poglejte še komentarje:)) Claudio Arrau (ok), Alfred Brendel
