Prebujenje gospodične Prim

Natalia Sanmartin Fenollera

El despertar de la señorita Prim

Prav neverjetno je, kako se mlada španska pisateljica, pravnica in novinarka, ki se ukvarja predvsem s področji gospodarstva, loti idilične zgodbe polne prevzetnosti, pristranosti, rahločutnosti in preudarnosti (Prudencia) s pridihom podeželskega življenja v utopični vasi, ki je z eno nogo v preteklosti. Po modelu Jane Austen. Pravzaprav sem zadnje čase pri izbiranju knjig za branje ob počitku naletela večinoma na romane, ki se dogajajo nekje na podeželju, francoskem ali angleškem, vključno z Agato Christie, kjer Hercule Poirot raziskuje umor v Woodleigh Commnu.

Med drugim piše o osupljivi kremenitosti starih dinastij, ki najverjetneje za razliko od drugih, vedo kam gredo. "Tisto neomajno vztrajanje pri svojih običajih in mnenjih ne glede na vojne, prevrate in revolucije. Tisto večno zavedanje, kdo smo in od kod prihajamo, namesto da bi kot današnji ljudje kar naprej ugibamo kam gremo."

Console‑toi. Tu ne me chercherais pas si tu ne m’avais trouvé.""Ne bi me iskal, če me ne bi že našel." "Natanko tako, vidim, da ste brali Pascala. Nihče ne stopi na pot tega iskanja, če ne bi že našel, kar išče. Nihče pa ne najde, kar išče. Njega, ki ga išče, če se mu ta na svojo lastno pobudo ne bi pustil najti. Verjemite mi, to je partija, pri kateri so vse karte v eni sami roki.""

"Kakšna lepota bo rešila svet?"

"Pravite, da bi radi našli lepoto, ampak tako ne boste prišli do nje, draga prijateljica. Ne boste je našli, dokler boste gledali nase, se varovali, kot bi se vse vrtelo okoli vas. Res ne razumete? Prav nasprotno je, natanko nasprotno. Ne smete gledati nase, ranjeni morate biti. Dekle, tole bi vam rada povedala: dokler ne boste dovolili, da vas lepota, ki jo iščete, rani, dokler ne boste dovolili, da vas zlomi in spodnese, je ne boste našli."

Pace non trovo e non ho da far guerra

(Francesco Petrarca, Canzoniere CXXXIV)

Pace non trovo e non ho da far guerra
e temo, e spero; e ardo e sono un ghiaccio;
e volo sopra 'l cielo, e giaccio in terra;
e nulla stringo, e tutto il mondo abbraccio.

Tal m'ha in pregion, che non m'apre né sera,
né per suo mi riten né scioglie il laccio;
e non m'ancide Amore, e non mi sferra,
né mi vuol vivo, né mi trae d'impaccio.

Veggio senz'occhi, e non ho lingua, e grido;
e bramo di perire, e chieggio aita;
e ho in odio me stesso, e amo altrui.

Pascomi di dolor, piangendo rido;
egualmente mi spiace morte e vita:
in questo stato son, donna, per voi.

... in še:

Edgar Allan Poe, Ukradeno pismo

Luise May Alcott, Male ženske

P.S. novembra 2016. Med branjem sem šla gledat Norcio na google view in si zamišljala, da bi kdaj šla tja pogledat tudi sama. Zdaj pa je porušena ....

Svetloba v Provansi

Nina George

Das Lavendelzimmer. Najbrž prevod Sivkina soba ali kaj podobnega ne bi pridobil toliko kupcev knjige, zato bolj bleščeč naslov v slovenščini. Tudi po dizajnu knjige in reklamnih stavkih na platnicah sodeč je založnik najbrž bolj ciljal na bralke komercialnih romanov. To najbrž tudi je, a kljub temu je zgodba prijetna in pozitivna, polna misli o življenju in navedb knjig, čeprav na trenutke preveč posladkano napolnjena s čustvi. Je pa Francijo, posebej Provanso, vedno lepo doživljati, čeprav samo iz knjig. Po naboju zgodbe je bil roman verjetno tudi spisan prav tam, nekje ob južni svetlobi. Knjigam je v tej zgodbi dana posebna moč, so zdravila za posebna občutja različnih ljudi. V ta namen je glavni junak romana Jean Perdu svojo knjigarno na vodi poimenoval Literarna lekarna. Idejo je dobil pri Erichu Kästnerju, ki je leta 936 izdal Lirično domačo lekarno, zbirko že objavljenih in novih pesmi, kjer je v predgovoru zapisal: »Pričujoča knjiga je namenjena terapiji zasebnega življenja. … V povečini homeopatskih odmerkih je uporabna proti majhnim in velikim eksistenčnim tegobam ter služi zdravljenju  povprečnega notranjega življenja.« Jean je tudi razmišljal o tem, da »je to, da knjigarnarji skrbijo za knjige zmotno prepričanje. Pravzaprav skrbijo za ljudi.« »Knjige seveda niso samo zdravniki. Obstajajo romani, ki so ljubeči življenjski sopotniki. Nekateri so zaušnica. Drugi prijateljica, ki te ogrne s toplo brisačo, ko te jeseni prevzame melanholija. Nekatere so rožnata sladkorna pena, v možganih te ščemijo tri sekunde in za seboj pustijo srečen nič. Kot vroča, hitra afera.«

Knjige tudi različno beremo v različnih življenjskih obdobjih. Jean pravi, da »Esej o slepoti Joséja Samaraga ni knjiga za ljudi, ki začenjajo z življenjem, temveč za ljudi srednjih let. Za tiste, ki se sprašujejo, kam hudiča je šla prva polovica. … Šele tisti, ki so slepi za življenje potrebujejo Samaragovo zgodbo.«

V življenju obstajajo trenutki, ko razumemo vse skrivnosti in naloge življenja in takrat je v nas mir in vse na svojem mestu. »Vedel je, da se nič ne konča. Da v življenju vse prehaja. Da ni ničesar, kar bi lahko naredil narobe.« In hrepenenje po časih, ko smo bili še otrok. Saudade. »Hrepenenje po času, ko so dnevi prehajali drug v drugega in minljivost ni bila pomembna. Občutek ljubljenosti, ki ga ne boš našel nikoli več. Predanost, ki si jo doživel nekoč. Vse, česar človek ne more izraziti z besedami.«

O skrivnosti življenja na deželi. »Tukaj delajo in mislijo na prihodnost. Vedno za tiste, ki bodo prišli zatem. In slednji počnejo isto. Šele ko bo katera od generacij prenehala misliti na naslednje, in želela vse spremeniti zdaj, bo to pomenilo konec dežele.«

Nekaj pove o nezaupanju starejših ljudi. »Stari ljudje iz dneva v dan bolj pazijo nase. Nič ne sme ogroziti preostanka njihovih dni. Zato ne potujejo več, sekajo stara drevesa pred svojimi hišami, da jim ne padejo na streho, in ne upajo si več čez pet milimetrov tenek jekleni most čez reko.«

Tudi po petdesetem se ljudje držijo svojih navad. »Jaz pa tako, ki ji šele po petdesetih uspe reči 'ne' in pojesti kaj, kar ji je všeč in ne samo tistega, kar je poceni.«

Spomini na očeta. »Ko pomislim na svojega očeta, se spominjam predvsem telesa. Njegovega vonja in hoje. Kakšen občutek je bil, ko sem se z licem naslonila na njegovo ramo, ali svojo dlan skrila v njegovo. Njegovega glasu se skoraj ne spominjam več, v ušesih mi odzvanja le tisti njegov 'Moja mala Sasa'. Pogrešam toploto njegovega telesa in še vedno sem ogorčena, ker se mi ne javlja več na telefon, čeprav mu želim povedati nekaj pomembnega. Moj bog, kako me to jezi! Najbolj pa pogrešam njegovo telo. Tam v njegovem naslanjaču, kjer je vedno sedel, je samo zrak. Prazen, neumen zrak.«

Ko dobijo otroke se vse spremeni. »Ah, ko dobiš otroka, je tako, kot da si odložil lastno otroštvo in to za vedno. Šele takrat dojameš, kaj resnično pomeni biti moški. Bojiš se, da se bodo zdaj pokazale vse tvoje šibke točke, ker bo očetovstvo od tebe zahtevalo več, ko si sposoben.«

Fleetwood Mac, Albatros

Von Arnim Elizabeth, Začarani april (The enchanted april)

Herman Hesse, Igra steklenih biserov, Stopnje

Stufen

Wie jede Blüte welkt und jede Jugend
Dem Alter weicht, blüht jede Lebensstufe,
Blüht jede Weisheit auch und jede Tugend
Zu ihrer Zeit und darf nicht ewig dauern.
Es muß das Herz bei jedem Lebensrufe
Bereit zum Abschied sein und Neubeginne,
Um sich in Tapferkeit und ohne Trauern
In andre, neue Bindungen zu geben.
Und jedem Anfang wohnt ein Zauber inne,
Der uns beschützt und der uns hilft, zu leben.

Wir sollen heiter Raum um Raum durchschreiten,
An keinem wie an einer Heimat hängen,
Der Weltgeist will nicht fesseln uns und engen,
Er will uns Stuf' um Stufe heben, weiten.
Kaum sind wir heimisch einem Lebenskreise
Und traulich eingewohnt, so droht Erschlaffen,
Nur wer bereit zu Aufbruch ist und Reise,
Mag lähmender Gewöhnung sich entraffen.

Es wird vielleicht auch noch die Todesstunde
Uns neuen Räumen jung entgegen senden,
Des Lebens Ruf an uns wird niemals enden...
Wohlan denn, Herz, nimm Abschied und gesunde!

Vivette, Vivienne, Viviana, … , Vida, Vital.

Zabava za noč čarovnic

Agatha Christie

Halloween Party

Vsake toliko se prileže kakšna Christie. Moram priznati, da sem po polovici knjige preskočila na predzadnje poglavje in si prebrala le še razplet.

The brave new world lahko najdemo v sebi. »»Vedno obstaja krasni novi svet,« je rekel Poirot, »toda, veš, samo za zelo posebne ljudi. Srečneže. Tiste, ki ta svet ustvarijo v sebi.«« (ima v mislih Shakespeareja ne Huxleya)

Elspeth – škotska različica za Elizabeto.