Ne zapusti me nikdar

Kazuo Ishiguro

Never let me go. Zelo posebna knjiga. Pravzaprav srhljiva. Posebej zato, ker zgodbo opisuje v brezbrižnem sprejemanju dogodkov takšnih kot so. Mislim, da sem ime avtorja zasledila v nekem Murakamijevem intervjuju, kjer je našteval pisatelje, ki so mu blizu. Morda bi lahko povezavo našli v pisanju na oni strani realnega sveta, v tem primeru pa kar v središču ZF, položene v viktorjansko okolje sodobne podeželske Anglije. Zgodba posebnih zaprtih okolij, kjer so ljudje zdresirani za življenje tam spominja na Murakamija, življenje v angleški šoli na zgodbo nekega avtorja, ki se ga ne spominjam, mislim pa da tiste knjige nisem prebrala do konca (čeprav jo je spisal sicer meni ljubi pisatelj). Vzporednica s tanko linijo med sprejemljivim in tistim, kar presega etične okvire naše civilizacije pa bi se lahko našla tudi v eni izmed kratkih zgodb Joanne Harris. Tisti, ki jih je prebral, bo že vedel katere. Kaj več pa ne bi pisala, na zadnji platnici je prav dober opis začetka zgodbe, ki se bralcu razkriva skupaj s tokom življenja glavnih junakov. V začetku vsekakor še ni čutiti razpleta.

Čeprav gre za ZF, pa je bil naslov vzet od resnične pesmi, tudi kaseta s to pesmijo, ki se pojavi v knjigi ima enako naslovnico kot je v videu https://www.youtube.com/watch?v=4UX6tzE7P44 .

Moja družina in druge živali

Gerald Durrell

My family & other animals. Kakšen teden že se pripravljam da bi zapisala kaj o tej prebrani knjigi, a sem to dejanje zaradi drugih opravil nekoliko odlagala. Pa sta me danes na poti v službo vzpodbudili igrajoči se veverici, ki sta stekli preko ceste, splezali na deblo bližnjega drevesa in se izmenoma preganjali okoli njega. Lep jutranji prizor in veliko takšnih je, če jih le opazimo med vsakdanjim hitenjem od opravka do opravka. Moja mama že nekaj časa opazuje majhnega pajka, ki je spletel mrežo pri vratnem podboju in verjetno lovi manjše insekte, ki pridejo naokoli. Verjetno je kakšnega že ujel, saj je bojda v času opazovanja že malce zrastel. In kako z užitkom opazujem kosa, ki pride vsak dan na vrt pred hišo in opravi svoj obhod. Še veliko tega je, kar v naravi vzbudi našo pozornost in nam polepša trenutek ali dan. Je pa samo opazovanje še daleč od tega, kar je počel glavni junak zgodbe v knjigi, ki je večino živali prinesel domov in z njimi skupaj živel.

Pod naslovom knjige bi sicer pričakovali drugačno pisanje, morda bolj podobno tistemu, ki se dogaja v čolnu s tremi možmi. Res, da v zgodbi najdemo nemalo dogodivščin, ki nam izvabijo smeh in povišajo serotonin, najdemo celo dogodivščine s čolni, a meni je zgodba ob družinskih prigodah prinesla predvsem veliko čudovitih opisov narave, krfske krajine in še posebej živali. Podobnih opisov se spomnim iz osnovnošolskih časov iz Kosmačevih opisov živali, čeprav so bile tam poante zgodb drugje. Saj se spomnite gosenice, ali ne? Ene najbolj humornih zgodb, povezanih z živalskim svetom najdemo v Adamsovi Zadnji priložnosti, fantastične pa v Martelovem Pijevem življenju.

Branje romana me je sprostilo in ni zahtevalo veliko koncentracije, ker so opisi narave zapeljali misli v drug svet. Tja daleč na jug, na grški otok Krf, tudi v spomine na brezskrbne počitnice na tem otoku. Tako, kot v dobrihknjigah na spletu označujejo zvrsti romanov, bi ena izmed oznak za ta roman lahko bila tudi "roman za počitek". K temu pripomore tudi tekoč, lepo bralen prevod, kjer so me zmotila edinole poslovenjena imena za nekatere živali in čoln. Morda bi jih bilo bolje pustiti v originalu.

Kanibalova hči

Rosa Montero

La hija del caníbal. Že kar nekaj časa me je pestilo dejstvo, da se nisem mogla spomniti naslova te knjige. Kot takrat, ko sem brskala po spominu, in si kot po ¿naključju? v knjižnici izposodila Ammanitijevo Non ho paura, ki sem jo že davno prebrala in potem dolgo iskala. Pri tej pa sem imela zapisano »španska, ko ugrabijo moža«. Imela sem v spominu, da je šlo za knjigo z nekaj oranžnega na naslovnici, ki mi jo je priporočila bivša sodelavka, da je šlo za žensko srednjih let, da je moža pospremila na stranišče na letališču, iz katerega se nikoli ni vrnil. Pravzaprav se je, le preobražen v invalida in ga ona ni prepoznala. Spominjala sem se še, da je šlo za lažno ugrabitev. Nikakor pa se nisem mogla spomniti naslova in pisateljice. In kot po ¿naključju?, sem prejšnji teden pretaknila kanal na televiziji in ugledala intervju s špansko pisateljico. Kar zdelo se mi je, da naj bi bila to avtorica te knjige in iz intervjuja razbrala nekaj o tem, da je napisala tudi eno knjigo, ko glavni junakinji ugrabijo moža. Še malo brskanja po cobissu in spletu in kaj kmalu sem bila gotova. Rosa Montero: Kanibalova hči. In še eno ¿naključje? današnjega dne: Ramon.