Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov

Marry Ann Shaffer, Annie Barrows

The Guernsy Literary and Potato Peel Pie Society. Zgodba je vpletena v medsebojna pisma nastopajočih oseb, tako kot pri Joycevih pismih Nori. V dobriknjigi sem se kasneje podučila, da gre za pisemski roman. To dejstvo, množica imen in decembrski čas branja, so morda botrovali prvemu vtisu, da je knjiga nekoliko raztreseno sestavljena in je bilo zato toliko teže najti koncentracijo za sestavljanje zgodbe ob branju. Tako se mi je primerilo, da sem prvo tretjino knjige brala brez prave zbranosti, pri drugi sem brala bolj po diagonali in celo kakšno pismo preskočila, a brala naprej le zaradi tega, ker so mi knjigo priporočile prijateljice in bi nekaj moralo biti na tem. Pri tretji pa me je zgodba vpotegnila, tako da sem se po koncu knjige spet vrnila na začetek in še enkrat z zanimanjem prebrala prej preskočeno. Kje pa piše, da je treba knjigo brati po vrsti od prve do zadnje črke?

Prav v tej knjigi tudi piše, da samo zaporedje resničnih zgodb še ni knjiga, da vsaka knjiga potrebuje osrednjo temo. (Saj ta jo je imela, le malo zbranosti je treba bilo.) Dogaja se med drugo svetovno vojno in po njej, večinoma na Guernseyu. O zgodbi sami spet ne bi kaj dosti pisala, da ne vzamem motiva za branje, pa tudi o tem lahko vsakdo najde veliko zapisanega na spletu. Raje bom sledila mojim raznobarvnim zaznamkom in, tudi zase, izpisala kakšno misel, ki me bo kdaj kasneje spomnila na utrinke knjige.

Zgodba v pismih je, kljub nekaterim tragičnim in grozljivim vsebinam iz druge svetovne vojne, napisana optimistično, s humorjem, kot že marsikatera knjiga s podobno zgodovinsko tematiko. Humor sicer laže pomaga prebroditi zgodbo, a ne zmore prekriti žalostnih in grozljivih dogajanj. Kljub vsemu najbrž drži, kot piše v knjigi, da »ni boljšega kot humor, če hočeš, da neznosno postane znosno.«

Dawsey, ki je z zanimanjem bral Charlesa Lamba (in na sliki občudoval njegovo lepo oblikovano glavo), je napisal, da je pri branju skrbno pazil, da ne bi prehitro prišel do konca. Tudi meni se je že primerilo, da sem kakšno knjigo brala bolj počasi, da bi užitek s knjigo trajal dlje. Ali pa, ko sem knjigo prebrala do konca in jo odložila na mesto, kjer je čakala na vrnitev v knjižnico, sem pogrešala njeno sopotništvo, ki me je dotlej spremljalo kakšen teden, dva ali tri.

Juliet, glavne junakinje, se je poleg literarne in medčloveške zgodbe, dotaknila tudi ljubezenska. V situaciji z dvema moškima se ji je primerilo, da je eden (Dawsey) »odšel, ne da bi se ozrl. Najraje bi se razjokala. Namesto tega sem povabila Marka noter in poskušala dajati videz ženske, ki jo je pravkar doletelo prijetno presenečenje.« Kot Emmi Thompson v Love Actually, ko je pričakovala, da bo za božično darilo od moža prejela ogrlico, ki jo je slučajno videla v njegovem žepu suknjiča, pa jo je pod jelko čakal cede Joni Mitchell in je zaradi otrok zaigrala to tako imenovano »prijetno presenečenje«. Juliet se je ob zaljubljenosti »prepuščala vznesenosti«, kar je dokaj praktično za užitje dne (in s tem življenja) v odmerjenih obdobjih, ko obstaja možnost za srečo. Je pa skrbno pazila, da bi se obnašala podobno, kot v časih Prevzetnosti in pristranosti (op. Dawsey ni daleč od Darcya) in »zadostila pravilom vljudnosti.«

Prikladen je tudi opis situacije, ko nekdo s svojim (slabim) razpoloženjem vpliva tudi na druge: »…vendar sem čutila, kako se je njegova nejevolja razlezla po sobi.« Ali pa opis človeka, ob katerem čutimo, da se je žalost zalezla vanj, ko pravi, da »pestuje skrivno bridkost.« S preteklostjo se je torej treba naučiti živeti: »… vendar je to pač nekaj, kar se ti je zgodilo, in se ne moreš pretvarjati, da se ni.«

Kot avtorici sta navedeni dve, Mary Ann Shaffer in njena nečakinja Annie Barrows, ki je tetino delo dokončala zaradi njene bolezni. Zadnje čase vse bolj spoznavam in se lahko strinjam z glavno avtorico v njeni spremni besedi, da nam umetnost in kultura pomagata ne samo pri polnejšem življenju, ampak pri premoščanju težjih trenutkov. »Upam tudi, da bo knjiga ponazorila moje prepričanje, da ljubezen do umetnosti – naj bo to poezija, pripovedništvo, slikanje, kiparstvo ali glasba – ljudem omogoči premostiti vsako oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot.« (op. pozabila je na ples)

Op. Na Guernseyu je petnajst let v izgnanstvu preživel tudi Victor Hugo. V tem času so bili izdani Les Misérables, takrat pa je napisal med drugim tudi Les Travailleurs de la Mer in L'Homme Qui Rit. Še ena zanimivost v zvezi z njegovim bivanjem na tem Kanalskem otoku je tudi, da je beseda, ki se je uporabljala na Guernseyu za ligenj, včasih tudi za hobotnico (pieuvre), postala del francoskega jezika kot posledica njene uporabe v eni izmed njegovih knjig. 

Krive so zvezde

John Green

The Fault in Our Stars. Ob branju knjige sem najprej dobila asociacijo na Giordanovo Samotnost praštevil, s tem da je poanta zgodbe v samotnosti Mattije in Alice nekje drugje. Če je poanta pričakovanje konca, lahko to najdemo prej v Kluunovi zgodbi, ki je zaradi avtobiografskega značaja precej bolj pristno in neposredno izpovedana. Pričakovanje konca je na način, ki dotakne, obravnavano tudi v filmih My life without me in Now is good (»Our life is a series of moments … let them go.«). Na komičen način pa naj bi bila tovrstna zgodba predstavljena v filmu The bucklet list, kjer pa je zapeljana pretirano hollywoodsko.

Vsaka knjiga ima naslov in običajen bralec najverjetneje običajno ob branju išče tudi povezavo naslova z zgodbo. Pri tej knjigi gre za to, da so zvezde svojo (ne)naklonjenost  razporedile neenakomerno (verjamemo, da naključno). Pisatelj je povezavo s krivdo zvezd našel  v Kasijevi opazki  v tretji sceni prvega dejanja Shakespearovega Julija Cezarja: "Ne, ker so zvezde krive, dragi Brut,/po lastni krivdi smo ničemniki." (The fault, dear Brutus, is not in our stars, but in ourselves, that we are underlings). Pisatelj v pisatelju (Peter Van Houten v knjigi) namreč meni, da se je Shakespeare bridko motil. Ker, če bi bil tisti, ki je bolan bolj zdrav, ali tisti, ki je zdrav bolj bolan, jima zvezde ne bi bile tako grozovito nenaklonjene. Kajti v naravi zvezd je, da so nenaklonjene. Pisatelj v pisatelju razpravlja tudi o Bardovem petinpetdesetem sonetu, ki se začne. "Ne marmor, niti pozlačen nagrobnik knežji/ od močne pesmi te ne bo bolj trdoživ; iz nje vsebine boš sijal v podobi sveži,/ko kamen bo časa nečistega plesniv". (Not marble, nor the gilded monuments/Of princes, shall outlive this powerful rhyme;/ But you shall shine more bright in these contents/ Than unswept stone besmear'd with sluttish time.)

O vsebini pretresljive zgodbe, ki jo napolnjuje energija mladosti, prijateljstva in ljubezni najstnikov, ki so zaradi nenaklonjene usode (zvezd) prezgodaj dozoreli, ne bom pisala. Lahko samo povem, da je kljub žalostni usodi junakov, zgodba pisana optimistično, ali kot pravi ena izmed glavnih junakov Hazel Grace: »Sama verjamem, da imaš na tem svetu izbiro, kako pripovedovati žalostne zgodbe, in midva sva izbrala zabavno pot.« Tako tudi drugi junak Augustus, kljub brezizhodnem položaju obeh, stisne njeno dlan in reče: »Življenje je dobro, Hazel Grace.« Toliko o pozitivnem naklonu zgodbe, ki si jo lahko povzeto preberete v odlični spremni besedi Berte Jereb. Kot običajno v mojih blogih, bom zapisala le nekaj utrinkov iz knjige, bolj za lastno spominjanje nanjo. Vsak izmed bralcev najbrž vidi zgodbo in njena sporočila drugače, zato gotovo najde tudi svoje odlomke, ki so mu blizu.

Do vsake knjige imamo torej vsak svoj odnos. Kot tudi mlada junakinja, ki ima poseben osebni odnos do posebne knjige. »Moja zdaleč najljubša knjiga je bila Vladar vseh bolezni, vendar je drugim nisem rada omenjala. Včasih prebereš knjigo, ki te napolni z neko čudno evangelijsko gorečnostjo in si prepričan, da se zdrobljeni svet ne bo sestavil nazaj, razen če in dokler je ne preberejo prav vsi ljudje. Potem pa obstajajo knjige, kakršna je Vladar vseh bolezni, o katerih drugim ne moreš govoriti, knjige, ki so tako posebne in redke in tvoje, da se razglašanje, kako všeč so ti, zdi kot izdaja.«

Prav v tej knjigi je junakinja brala o whitmanovskem razodetju (op. najbrž gre za Walta Whitmana, 1819 – 1892), »da ni človečnost nič drugega kot priložnost, da občudujemo veličastje stvarjenja.«

V zgodbi naletimo tudi na spraševanje o vrednosti umetnosti. "Če upoštevamo končno jalovost naših prizadevanj, ali je bežni sunek pomena, ki nam ga da umetnost, sploh kaj vreden? Ali pa je edina vrednost to, da nam čas preteče čim bolj udobno?"

Nekateri skušajo tolažbo v hudem najti v razlagi, da brez hudega ne bi vedeli, kaj je dobro. A tisti, ki to doživljajo, se s tem ne zadovoljijo."Kako bi brez bolečine sploh poznali radost. To je star argument na področju razmišljanja o trpljenju. O njegovi neumnosti in pomanjkanju pronicljivosti bil lahko razpredali stoletja, ampak naj zadostuje, da obstoj brokolija ne vpliva na okus čokolade."

O zahtevnosti bolečine.""Takšna je bolečina", je rekel Augustus in se ozrl k meni. "Zahteva, da jo čutimo.""

Hazel Grace bi veliko trpljenja zamenjala za manj sreče.».. in začela razmišljati, da bi se bila pripravljena odpovedati vsem bolnim dnem, ki so mi še ostali, za nekaj zdravih.« Imela je tudi svojo teorijo o večji in manjši neskončnosti. »Nisem matematičarka, vendar vem tole: med 0 in 1 je neskončno števil: 0,1 in 0,12 in 0,112 in še neskončna množica drugih. Seveda potem obstaja večji neskončni niz števil med 0 in 2 ali med 0 in milijonom. Nekatere neskončnosti so večje od drugih neskončnosti. So dnevi, veliko dni, ko sem zagrenjena zaradi svojega brezmejnega niza. Želim si več števil, kot jih bom predvidoma dobila, in zaboga, da želim Augustusu Watersu več števil, kot jih je dobil. Ampak, Gus, ljubezen moja, ne znam ti povedati, kako hvaležna sem za najino majhno neskončnost. Ne bi je zamenjala za nič na svetu. Dal si mi večnost znotraj preštetih dnevov in za to sem ti hvaležna.«

Mogoče bi lahko našli tolažbo za končnost našega življenja v tem, da vsako življenje spočne življenje. Izhaja iz življenja. Sleherna celica izvira iz prejšnje celice. Vse celice izvirajo iz celic. Omnis cellula e cellula. Torej gre življenje neskončno naprej.

Življenje se konča. Tudi ljubezen ne more trajati večno, četudi je življenje daljše. Tako svit v dan zahaja. Nič zlatega ne traja. Nič ni večno, je zapisal princ teme, ko je s podporo svojih pomagačev zlorabil to resnico za svoje omejene namene. Izbral je svojo resnico. "Torej nisem ravno lagala. Samo izbirala sem med različnimi resnicami."

V knjigi je tudi misel, »da lahko ljudi oceniš po njihovem odnosu do natakarjev in pomočnikov.« O tem bi lahko napisala tudi celo ekspertizo o pritlehnosti ljudi, ki svojo samozavest gradijo na ljudeh, ki so odvisni od njih. In o tistih, ki so do istega človeka preveč prijazni, ko jim je nadrejen, povsem drugačen odnos pa vzpostavijo, ko jim to več ni.

O počutju ob stikih na daljavo (ali preko). "Počutila sem se skoraj tako, kot bi bil z mano v sobi, le da je bilo tako nekako bolje, kot da nisem v svoji sobi, ampak sva skupaj na nekem nevidnem, koprenastem tretjem kraju, ki ga lahko obiščeš samo po telefonu."

O tem, ko nekdo ne zna postaviti meja med mislimi, ki se mu podijo po glavi in med tem, kar sporoča ostalim: »…ker ni imela filtra med mislimi in govorom…«.

Za konec pa še malo Shakespeareja (začetek osemnajstega soneta, ki ga ni v knjigi, našla sem ga, ko sem brskala za njegovimi verzi v originalu):

"Shall I compare thee to a summer's day?

Thou art more lovely and more temperate:
Rough winds do shake the darling buds of May,
And summer's lease hath all too short a date".