Držimo pesti

Carolina Setterwall

Låt oss hoppas på det bästa

Pisatelji se poslužujejo različnih možnosti opisovanja preteklosti in sedanjosti. Nekateri pišejo zgodbo tako kot se je dogajala, od začetka do konca, tako kot na primer Murakami v Uboju komturja. Moram reči, da mi je ta način najbliže, ker se napetost v zgodbi stopnjuje zaradi poteka samega. Je pa res, da je Murakami mojster pisanja in zgodba vpotegne v vsakem primeru. Nekateri pisatelji pišejo eno poglavje v sedanjosti, drugo v preteklosti in tako skačejo nazaj in naprej. Od knjig, ki sem jih brala v zadnjem času je bilo v zgodbi romana Tako belo srce. Tam je bilo verjetno nujno, ker je bila zgodba, ki se je dogajala v preteklosti preveč nazaj. Tovrstni pristop lahko pripelje do tega, da bralcu zgodba iz preteklosti ni tako pomembna, ker se napetost stopnjuje v sedanji. Setterwallova je ubrala podoben pristop, le da se alternacija dogajanja v času v zadnji tretjini zlije v zgodbo v sedanjosti. Poglavja, ki opisujejo preteklo dodajanje namreč potujejo v času hitreje, kot tista v sedanjosti.

Sicer, kot berem, gre za avtobiografsko delo. Moram reči, da me je v nekaterih delih zgodba bolj pritegnila, v nekaterih manj. Vse skupaj je zanimivo branje osebnega doživljanja odnosov in sebe v posebni situaciji.

O naraščanju nemira. »V meni poleg dojenčka raste tudi nemir.«

O spreminjanju. »Od nekdaj sem znala vse dobro izpeljati. Bila sem učinkovita organizatorka. Dobro sem prenašala stresne situacije. Zato sem zdaj grozno razočarana nad sabo.«

»Čeprav ne reče, da je srečen, ampak radosten.«

Knjige, ki jih berem, dam v branje tudi mami. Zapisala je: »Dobra knjiga in odličen prevod.«

Knjiga o Blanche in Marie

 Per Olov Enquist

Boken om Blanche och Marie. Knjiga s posebno tematiko, za katero je treba biti razpoložen. Tako kot za Ljubimki Elifriede Jelinek, ki sem jo brala pred kratkim. Nekoliko specifične in temačne okoliščine z ozračjem psihiatričnih bolnišnic v predprejšnjem stoletju.

Ogledala

Vesna Milek

Kratki zapisi. Impresije, včasih pomešane z ekspresijo. Tako vidim Ogledala.

Murakami je tudi razmišljal o podobi v ogledalu. " »A se ne vidiš vsako jutro v ogledalu?« »To je drugače«, je rekla. »Tisto je samo fizičen odsev.« "

O ločevanju od stvari. Nekaj podobnega sem že prebrala pri Ellen DeGeneres.

»Spadam med tiste ljudi, ki se težko ločijo od stvari. Ko rečem stvari, mislim na tiste drobne brezvredne predmete, ki jim rečejo navlaka, ali kosi oblačil, ki jih je »treba zavreči, če jih nisi oblekel dve sezoni«. Priznam, pride trenutek, ko se mi zdi, da me dušijo, takrat začnem z poklanjanjem, razdajanjem, ..« Moram priznati, da delim ta občutja, vendar je tu še en moment – stvari, ki so še v redu, ne morem kar vreči stran. V njih je vložene toliko in toliko zemljine energije, poleg tega s tem, ko jih zavržemo, obremenimo okolje. Zato imam precej boljši občutek, če jih še kdo uporabi. So pa stvari, ki odsevajo nek čustven spomin, pri meni na primer tudi moj avto. Če ste prebrali zadnjo Murakamijevo knjigo, tudi on se je navezal na starega Peugeota 205.

O branju.

»Moje lansko poletje je bilo v znamenju Elene Ferrante in Neaplja, to je bila tista vročična izkušnja, ko knjig nadomesti zunanji svet, ko drhtiš od vznemirjenja in jočeš, ko se približuješ koncu četrte knjige, ker si ne znaš predstavljati, da se boš moral posloviti od likov, ki so postali del tvojega sveta.« Branje knjige tudi mene vpotegne in še nekaj časa živim z njo, jo pogrešam.

»Brati pomeni približevati se nečemu, kar pravkar nastaja, je rekel Italo Calvino.«

»Vsakič, o beremo pesem, to ni ista pesem. Ker mi nikoli nismo isti. V tem je čar branja, ključ, zakaj te izkušnja lepega tako pretrese v »tistem« trenutku, v naslednjem ne več. Ker samo takrat, ko si razpoložen za lepoto, lahko zagledaš lepoto kjerkoli.« Imam podobno izkušnjo s knjigami, za nekatere nisem bila pripravljena, v pravem stanju.

O marsičem.

»So samo ljudje, ki se zavedajo, da povzročajo bolečino, in taki, ki se ne zavedajo.«

Pri rdečelaskah je izpustila Suskindovo.

»Govoril je počasi, zelo počasi, kot bi z besedami dejansko raztegoval čas.«

»Človek je nesrečen zato, ker ne ve, da je srečen. (Dostojevski, Besi)«

»Bistvo ljubezni je v nenehnem hrepenenju. (Durrel, Rumi)

 

Luz Casal, Piensa en mi, cuando sufras…. 

 

Kavarna nostalgija

Zoe Valdes

Cafe Nostalgia

Že v blogu o Dala sem ti vse življenje iste avtorice sem zapisala, da jo včasih odnese v (pre)dolgo opisovanje ali nezanimive dialoge in sem zato kakšne dele prebrala le po diagonali. Tudi pri tem romanu je bilo podobno. Mestoma zelo zanimivi opisi, zgodbe in asociacije (predvsem, ko opisuje življenje v Parizu), tu in tam pa deli, ki niso pritegnili moje pozornosti.

So pa med besedilom zanimiva razmišljanja. V tem na primer v enem odstavku poveže ljubezen, izkušnjo branja in sprejemanje drugega jaza (izpisala sem si od branja naprej, ker je dolg odstavek, celotnega lahko preberete na strani 11). "Branje me sili k branju. Branje je znamenje, da ostajam nedolžna, da se še sprašujem. Spraševati koga? Ko sem na sredini knjige, preneham biti jaz. Kajti med branjem sanjam. Vendar brati, sanjati in poljubljati ustnice pomeni živeti z mojim jazom, v notranjosti jaza. Cenim melanholijo jaza. Obstaja nenavadna privlačnost med tvojim jazom in mojim jazom: med jazom tistega, ki ga v imenu moralnih konvencij ali družbenih travm zanika pomembnost intimnosti jaza drugega. Edino branje se prekriva s samotami, ne da bi naš ego nadvladal obdobja, kraje in navade drugega človeka. Sprejemanje našega bližnjega ni isto kot toleriranje, to staro modrost smo prehitro prezrli. Glagol tolerirati vsebuje cenzuro. Dejstvo, da beremo dopušča – čeprav s težavo, ker predstavlja kulturno izkušnjo – sprejemanje drugega jaza in v najbolj srečnih in razumnih okoliščinah dopustimo, da se združi z našim jazom. Sprejmemo strah pred smrtjo, ki ga prevzamemo kot kultni dogodek."

(in še na strani 53) "Nekatera dela te trenutno vznemirijo, druga kot je to, me bodo vedno pretresala; ne po vsebini, temveč, ker me vnovično prebiranje vrne v neraziskano nedolžnost, v dneve, ko sem brez strahu verjela v svojo prihodnjo zrelost, kjer sem se videla v vsej svoji polnosti, odločna, trdna kot čudovita junakinja veličastnega filma nouvelle vague. Moja težava je, da uživam v žalosti, melanholična stanja mi nudijo besen užitek."

"Žal ne gre za pretiravanje ali šovinizem, a vsaka kultura ima nezamenljiva pravila, in eno bistvenih pravil je stopnja čutnosti, s kakršno pojmuješ življenje."

Jean Moreau, Que ojos tus ojos

Cantando a la vida (56)

 Pedro Luis Ferrer, Romance de la nina mala

Un vecino del ingenio

Dice que Dorita es mala
Para probarlo me cuenta
Que es arisca y malcriada
Y que cien veces al día
Todo el batey la regaña.

Que a la hija de un colono
Le dio ayer una pedrada
Y que a la del mayoral
Le puso roja la cara
Quien sabe por qué razones
Por nosotros ignoradas.

Que si la visten de limpio
Al poco rato su bata
O está sucia o está rota,
Que anda siempre despeinada
Que no estudia la lección
Y nunca sabe la tabla.

Que el sábado y el domingo
Se pierde en las guardarrayas
Persiguiendo tomeguines
O recogiendo guayabas.

Y yo pregunto, vecino
Vecino de mala entraña
¿Quién puede decir que sea
Por esto mi niña mala?
Si hubieras visto lo íntimo
De su vida y de su alma
Como lo ha visto el maestro
Qué diferente pensaras.

Verdad que siempre está ausente
Pero…

 

Žeja

Amelie Nothomb

Soif

Posebna knjiga, kritiki pravijo, da je to dosedanji vrhunec njenega ustvarjanja. Vživela se je v Jezusovo doživljanje križevega pota. Nekateri bi pomislili, da preveč navadno opisuje srž vere.

Pravzaprav gre za to, da ljudje ne morejo stopiti iz svoje povprečnosti. In skrbi zase, samo. "Osupnil sem nad veseljem, s katerim so vsi po vrsti govorili proti meni. Sploh, ker je bilo popolnoma nepotrebno. Saj so vsi vedeli, da bom obsojen na smrt.

Prerokba ni prav nič skrivnostna. Poznali so moje moči in so lahko sami videli, da jih nisem uporabil za to, da bi se rešil. Natanko so torej vedeli, kako se bo končalo.

Zakaj jim je bilo toliko do tega, da bi mi prizadejali tako nepotrebno podlost?

Uganka zla ni nič v primerjavi z uganko povprečnosti. Med njihovim pričanjem sem čutil, kako uživajo. Uživali so v tem, da so se vpričo mene vedli nizkotno. Razočaralo jih je samo to, da moje trpljenje ni bilo bolj vidno. Pa saj jih nisem hotel prikrajšati za to naslado, samo to je, da sem bil veliko bolj osupel, kot ogorčen."

Nekoliko poenostavi naša sanjarjenja o trenutkih sreče, ki jih je treba ujeti tukaj in zdaj. "Če pomislim, da sem tedaj, ko sem vlekel za sabo ta križ, premišljeval, da smoter življenja ni prenašati težka bremena! Smisel življenja je ne trpeti. To je to."

O prenašanju bremen krivde nezadovoljstev pri obstoju na starše. "In tako, kot vsi za svoj neuspeh krivim očeta. To mi gre na živce. Prekleto trpljenje! Bi tudi brez njega vedno iskali krivca?"

O doživetju smrti. "Umreti pa je največje ponavzočenje. Ne gre mi v glavo, da si nešteto ljudi želi umreti v snu. Ta zmota je še toliko globlja, ker umreti v snu ne pomeni nujno, da gre smrt mimo neopažena. In sploh, zakaj bi želeli zamuditi najzanimivejši trenutek svojega bivanja? K sreči nihče ne umre, ne da bi to opazil, ker je to pač nemogoče. Tudi najbolj raztresen človek se ob prehodu v smrt brž vrne v stvarnost trenutka."

Nekateri so večno nezadovoljni s svojim bivanjem. "Pekel ne obstaja. Obstajajo pogubljeni, to pač, ampak to je zato, ker nekateri ljudje vedno najdejo čevelj, ki jih žuli. Vsi smo kdaj srečali najmanj eno tako osebo: človeka, ki je večno jezen na ta svet, kroničnega nezadovoljneža, takega, ki na razkošni gostiji, na katero je povabljen, vidi samo tisto, s čimer niso postregli." (99)