Modrost starega učitelja

Mitch Albom

Tuesdays with Morrie. Knjigi bi se bolj prilegel neposredni prevod iz angleščine. Ker gre za torkova srečanja in ker gre bolj za razmišljanja človeka, ki z vedrino, celo s humorjem in pozitivno naravnanostjo gleda na neizbežno.

«Vsi vedo, da bodo umrli, toda nihče tega ne verjame. Če bi, bi stvari počeli drugače.« »K stvari se da pristopiti drugače. Vedeti, da boš umrl, in biti pripravljen na to ob vsakem času. To je bolje. Na ta način lahko dejansko bolj sodeluješ v svojem življenju, dokler živiš.« »Zakaj je tako redko razmišljanje o umiranju? Zato, ker večina od nas hodi naokoli kot v spanju. Sveta v resnici ne dojemamo popolnoma, ker na pol spimo, avtomatično počnemo stvari, za katere mislimo, da jih moramo.« »Nauči se, kako umreti, pa se boš naučil, kako živeti.«

»Kar zdajle počnem je to, da se ločujem od doživljanja. Veš kaj pravijo budisti? Ne oklepaj se stvari, ker je vse minljivo. Ločenost ne pomeni, da izkustvu ne dovoliš, da te prežame. Nasprotno, dovoliš, da te docela prežame. Tako si ga sposoben opustiti. Če čustva zadržuješ – če si ne dovoliš, da jih izživiš-, se ne moreš nikoli ločiti od njih, preveč si zaposlen s tem, da te je strah. Strah te je bolečine, strah te je bridkosti. Strah te je ranljivosti, ki je dediščina ljubezni. Če pa se vržeš v ta čustva, si dovoliš, da se potopiš vanje, docela tudi čez glavo, jih docela in popolnoma doživiš. Veš, kaj e bolečina. Veš, kaj je ljubezen. Veš, kaj je bridkost. In le tedaj lahko rečeš: »Prav, izkusil sem to čustvo. Poznam ga. Zdaj pa se moram od njega malce oddaljiti.««

»Resnica je, da takrat, ko so nas naše mame držale, nas zibale, nas trepljale po glavah, tega nikomur od nas ni bilo dovolj. Na nek način vsi koprnimo po tem, da bi se vrnili v tiste dni, ko je bilo za nas popolnoma poskrbljeno – brezpogojna ljubezen, brezpogojna pozornost. Večina od nas ju ni prejela dovolj.«

»Staranje ni le propadanje. Je rast. Je več kot negativno dejstvo, da boš umrl, je tudi pozitivno dejstvo, da razumeš, da boš umrl in zaradi tega živiš boljše življenje.« »«O, ko bi bil še enkrat mlad!« »Veš, kaj to odraža? Neizpolnjena življenja. Nezadovoljiva življenja. Življenja, ki niso našla pomena. Ker, če v življenju najdeš pomen, se nočeš vrniti. Hočeš naprej. Hočeš videti več, storiti več.« »Če se boriš proti temu, da bi se postaral, boš vedno nesrečen, ker se bo to v vsakem primeru zgodilo.«

Zadnja beseda

Hanif Kureishi

The last word. Zadnje čase mi pridejo pod roke knjige, ki spomnijo na Nevarna razmerja. Prej Milekova, potem Kundera, zdaj Kureishi, čeprav slednji ne eksplicitno med besedami romana, nanje spomni pisec spremne besede. Razmišljala sem, kako naj si označim knjigo, da se bom kasneje spet spomnila o čem je šlo. Odnosi sem si rekla. In to je pravzaprav vsebina nevarnih razmerij, čeprav so tista (Leclosova) precej bolj usodna.

Razveselil me je odličen prevod Polone Glavan, ki je bralnosti knjige dodal piko na i. Kot rečeno, lepo se je brala in vsake toliko spomnila na kakšno življenjsko situacijo.

»Veš ko z nekom končaš in rečeš, da nisi več zaljubljen, hočeš v resnici reči, da nisi bil nikoli zares zaljubljen.« Brez komentarja.

»Zadnjič sem moral z nožem seči v opekač in bilo je tako nevarno, da tega nisem mogel prenesti. Prepričan sem, da bo doletelo tudi vas – želja po udobju in zadovoljstvu.« Doletelo me je oboje – z nožem v opekač in želja po udobju in zadovoljstvu, ki najbrž doleti marsikoga.

»… da je bila popolnoma v redu ženska, s katero se nihče ne bi smel poročiti. Zaljubiš se, potem pa vmes spoznaš, da si na milost in nemilost prepuščen otroštvu nekoga drugega. Čez čas na primer ugotoviš, da pravzaprav živiš v naročju ženine matere. Zmotil sem se. Popolnoma razumljivo.«

»In poglejte, kaj se zgodi Learu. Drugim dovoli, da ga ponižujejo, celo spodbuja jih k temu. Človek zagotovo lahko ostane vitalen in živ, če se čuti močnega.« »Kako pa to doseže?« »Reči moram, gospod, da sem se tu nečesa naučil. Naučili ste me, da ustvarjalnost omogočajo frustracije. Bojujete se s snovjo in postajate iznajdljivi, celo vizionarski.« n še naprej o umetnosti: »Umetnost je simboličen sen o življenju, ki presega to, iz česa izhaja, v resnici pa tudi vse, kar je o njem rečeno.«

O razmerju med žensko in umetnostjo. »Ženski se ni mogel v celoti predati, potreboval je čas za razmišljanje in pisanje. Če dobro pomisli, ima umetnost pravzaprav raje kot življenje.«

O raznih počutjih moškega. »Prijateljice ima. Že zdaj čvekajo in delajo načrte. Počutim se samega.«

»… in o ženskah je v bistvu razmišljal kot o služkinjah.«

»Vi se greste spreminjanje, medtem ko se grem jaz pozabljanje, pozabljanje pa je najlepši fizični luksuz, topla, dišeča kopel za dušo. Se privrženec Čuang Ceja, zavetnika demence, ki je svetoval:«Sedi in pozabi.««

Soraya

Andrej Šprah

Ob branju se nehote vrneš v neke druge čase, čeprav zgodba ni tvoja in doživljanje bivanja ne podobno. Ekspresija utapljanja življenja, ljubezni in poti k novem. Morda pa sem napačno razumela?

Počasnost

Milan Kundera

La lenteur. Podobno kot Slavje nepomembnosti me je na začetnih straneh knjiga močno pritegnila, v teku zgodbe pa mi je pozornost padla in sem do konca brala bolj po diagonali.

»V vsakdanji govorici beseda hedonizem označuje nemoralno nagnjenost k užitkarskemu, če ne celo k grešnemu življenju. Kajpak gre za pomoto. Epikur prvi velik teoretik užitka je srečno življenje pojmoval na skrajno skeptičen način; užitka je deležen človek, ki ne trpi. Potemtakem je prav trpljenje temeljni pojem hedonizma: človek je srečen, če se zna izogniti trpljenju; in ker užitki ponavadi prinašajo s seboj več gorja kot zadovoljstva, Epikur priporoča le zmerne in skromne užitke. Za epikurejskim naukom se skriva melanholično ozadje: človek, vržen v gorje sveta, ugotavlja, da je edina zanesljiva in trdna vrednota samo užitek, pa naj je še tako neznaten, užitek, ki ga lahko sam užije; požirek hladne vode, pogled v nebo (skozi okna ljubega Boga), nežen dotik.«

Tudi Kundera, podobno kot Milekova, mislim da v Razpoloženi za Pariz, veliko pozornosti namenja razčlenjevanju Laclosevim Nevarnim razmerjem.

Na strani 15 se začne zapis o primerjavi plesalcev s politiki, sloneč na Pontevinu.

Slavje nepomembnosti

Milan Kundera

La Fête de l'insignifiance. Zanimiv preplet pariških osebnih zgodb in anekdot o Stalinu, kjer med drugim izvemo, zakaj je po Kalininu imenovano mesto.

»Nepomembnost, dragi prijatelj, je bistvo življenja. Spremlja nas vseskozi in na vsakem koraku. Navzoča je celo tam, kjer je nihče noče videti: v grozodejstvih, v krvavih spopadih, v najhujših nesrečah.«

Unendliche Wohlgemutheit, Heglova neskončna dobrovoljnost: »Noben zasmeh, nobena satira, noben sarkazem. Samo z višav neskončne dobrovoljnosti lahko opazuješ neskončno človeško neumnost pod seboj in se ji smejiš v brk.«

Epizoda o ženski, ki stopi iz avta ob reki, me je spomnila zgodbo iz nedavno videnega španskega filma Relatos salvajes, čeprav razen mosta, reke in bizarnosti ni imela skupnih elementov.