Življenje vilinov

Muriel Barbery

La vie des elfes. Z velikim pričakovanjem sem odprla še en roman avtorice Elegance ježa. Najbrž sem prav zaradi prebrane omenjene knjige pričakovala nekaj drugega, pa ne po vsebini, ker naslov tako ali tako kaže na pravljično zgodbo. A zgodba Elegance ježa je lepo tekla in vsake toliko dajala še kakšno nenavadno hrano za dušo. Tu pa je zelo filigransko napisana, gotovo z veliko preciznosti pri gradnji romana. A nekako mi ni steklo, morda sem odnehala prezgodaj, nekje pred stoto stranjo. Mogoče pa ni prava snov za čas dolgih zimskih večerov. Se najbrž še kdaj vrnem.
Po naključju je bil v času branja te knjige televiziji špansko francoski koprodukcijski film Bosque des sombras, ki je, čeprav s povsem drugačno vsebino (asociacija na Deliverance), zapeljal v svet mračnega gozda in veprov. 

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Haruki Murakami

Shikisai montanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei no toshi

Bezbojnega Tsukurja Tazakija sem že pred kakšnim letom poskušala brati v srbščini, a mi iz perspektive tega jezika Murakamijeva pripoved ni potegnila. Navadila sem se ga brati v slovenščini, v Mermalovi ali pa Ilčevi interpretaciji. Tako, kot na primer Alan Ford ni pravi, če ga ne beremo v Brixijevem hrvaškem prevodu. V tem smislu ima, po zapisanem sodeč, tudi Murakami raje Bermanovo ali Arrauovo interpretacijo Lizstove Le mal du pays. Brendelova naj bi bila brez čustev.

Poleg glasbe, posebej klasične in jazza, Murakami tudi v tej knjigi uporablja podobna okolja in situacije, kot v preostalih romanih. V mestnem vrvežu Tokia, z občasnimi romanji v kakšno drugo japonsko mesto, le da ga tokrat pot zanese celo na Finsko, v kraj Hämmeenlino, na poti med Helsinki in Tamperejem, ki po imenu spominja na japonski Hammatsu, ki se tudi pojavi v zgodbi tega roman(j)a. Tudi tokrat se junak znajde v vzporednem svetu, čeprav se tu omeji le na svet sanj.  Ena izmed pripovedi romana se dogaja visoko v gorah, v sanatoriju, daleč stran od vsakdanjega sveta – takšno okolje se pojavi v kar nekaj njegovih romanih (v podobno okolje nas je namenil poslati tudi Bauk v Konec.Znova, a nismo prispeli do konca). Razmišlja tudi o smrti, tokrat predvsem v povezavi s psihičnimi težavami, ki so nastale po nerazjasnjeni, nenadni (in neupravičeni) odvrnitvi četverice nerazdružljivih prijateljev od petega. Tudi v tem romanu posebno vlogo igrajo (zanj posebne) ženske, do katerih odnos tokrat obarva tudi z opisi erotičnih doživetij – dejanskih in tistih v mislih in sanjah. Tokrat ni uporabil mačk in lune. Se je pa dotaknil homoseksualnosti.

Preko dialogov junakov, predvsem Tsukura (človek, ki izdeluje stvari) in Haite, študenta fizike, ki raje razmišlja, kot kaj konkretnega izdeluje, je v zgodbo prinesel tudi nekaj filozofskih razmišljanj. »Svobodno razmišljati pomeni tudi odcepiti se od lastnega telesa. Izstopiti iz omenjene kletke lastnega telesa, se iztrgati iz okovov in preprosto prepustiti misli, da leti in živi naravno življenje. To je jedro svobodnega razmišljanja.« Tsukuru je imel tudi lasten recept, kako se začasno znebiti misli na probleme. »Odločil se je, da ne bo več razmišljal o tem. Ni imelo smisla. Ta problem je pospravil v predal z oznako Nerazrešeno in odložil iskanje odgovora na poznejši čas. Tsukuru je imel v sebi kup takšnih predalov, kjer so ležali drugi nerazrešeni problemi.« Sicer pa je torišče romana prav v tem, da je Tsukuru, če je želel naprej živeti življenje, moral razjasniti nepojasnjeno odtegnitev prijateljev. Šele po šestnajstih letih notranjega trpinčenja je ugotovil, da je bilo nepotrebno in zaradi tudi njegove predpostavke in kompleksi o brezbarvnem sebi neumestni.

Le mal du pays, Franz List, Leta romanj Švica razlika Lazar Berman (ko boste poslušali posnetek na tem linku, poglejte še komentarje:)) Claudio Arrau (ok), Alfred Brendel

RoundMidnight

AntonioCarlos Jobim

Na tesnobi

Damjana Bakarič

O zgodbi in knjigi sem prvič slišala v neki radijski oddaji, šlo je za intervju z avtorico. Njeno pripovedovanje o soočanju s tesnobo je bilo tako pristno, odprto, neposredno in napolnjeno z energijo, da sem se odločila poiskati še knjigo. Tudi knjiga takoj pritegne s svojo iskrenostjo in pozitivno energijo, čeprav gre za osebno težko temo. Prav zaradi odprtega pisanja iz sebe o sebi je pripoved posebej zanimiva, berljiva in poučna. Piše poljudno, za vsakogar razumljivo in mene, kot laika je precej bolj pritegnilo njeno pisanje, kot na primer spremna beseda strokovnjakinj. Edinole njen povzetek z nasveti na koncu po mojem mnenju ni bil potreben, saj je zbanaliziral sicer odlične ocene situacij in stanj v telesu knjige. Tam so opremljeni z zgodbo in zapisani v njenem kontekstu, zato toliko bolj razumljivi in oprijemljivi za nekoga, bi se znašel v podobni situaciji.

Plavalec

Joakim Zander

Simmaren

Švedska kriminalka. Na začetku me je nekoliko zmotila odsekanost stavkov, zaradi katerih beseda romana ne teče prav tekoče. In ekstenzivno vpeljevanje v zgodbo, ki se začne na različnih koncih. To me je najbrž vodilo k temu, da sem preskočila zgodbo nekje od 50 do 150 strani in tako padla v napet vrhunec zgodbe, ki je potem nisem več preskakovala do končne 410 strani. To najbrž veliko pove.

Solar

Ian McEwan

Solar

Na platnicah piše, da je to McEwanov najbolj duhovit roman. Najbrž bo res, ker ostali romani, ki sem jih prebrala, niti niso imeli tega namena. Tu pa je res nekaj zelo duhovitih opisov, kot na primer del zgodbe, ko se glavni junak odpravlja na vožnjo s snežnimi sanmi po visokem severu. Za razliko od ostalih njegovih romanov, ki sem jih prebrala, tu protagonist zgodbe ni pozitiven lik, pisatelj se celo duhovito norčuje iz njega. Je pa zgodba na trenutke preveč razvlečena, preveč se ukvarja s fizikalnimi podrobnostmi in včasih privede do tega, da »beremo popolnoma zbrano, ne da bi si karkoli zapomnili.«

Tu pa tam nam ponudi tudi kakšno modrost, kot je ta, da »bridkost ni nekaj preprostega. Naj nihče ne reče, da tako pozno v življenju človek postane imun za nove skušnje.« Pisatelj je na več mestih razmišljal o drugem življenjskem obdobju: »Zdaj, ko je vstopil v zadnje dejavno obdobje svojega življenja, se mu je začelo svitati, da življenje, če odmisliš nezgode, ostaja vedno enako. Potegnili so ga za nos. Od nekdaj si je predstavljal, da bo v letih njegove zrelosti napočil čas, nekakšen plato, ko bo že poznal vse zvijače, kako shajati, kako preprosto biti. … Te ureditve, tega mirnega platoja v vseh teh letih ni nikdar dosegel, a je vseeno, brez globljega razmisleka, še naprej domneval, da ga tik pred naslednjim ovinkom, ko se bo končno potrudil do tja, čaka trenutek, ko se bo njegovo življenje sprostilo in um osvobodil, ter se bo njegovo odraslo življenje šele zares začelo.« Kako znano.

Zelo udobno je tudi stanje, kot ga je občutil glavni junak: »Pomirjalo ga je, bil je zadovoljen, da mu ni treba razmišljati o ničemer, temveč preprosto uboga navodila drugih.«

Ali vsi mi postajamo »starajoči buržuji, v krempljih stereotipnih predstav«?

Etuda,Fernando Sor