To noč sem jo videl

Drago Jančar

Kot ugotavlja spremna beseda knjige, velikokrat tok, včasih razumu nejasnih dogodkov, zavrtijo osebni nagibi, polni nesporazumov. Torej kot plod nevednosti ali napačnega razumevanja. Tako razumemo, če na svet in ljudi gledamo pozitivno in verjamemo, da so v svojem bistvu vsi dobri. Verjetno tudi so, a nekateri ne znajo ali nočejo določiti meje, kje se neha njihova svoboda in nedolžnost in začne življenje na račun drugih. Ne samo za osnovno eksistenco, ampak želeti več od tega, kar bi bila pravična porazdelitev, torej imeti in razpolagati z drugimi.

Kot običajno, ne bom povzemala vsebine knjige. Kar preberite si jo. Za moj spomin prepišem samo nekaj citatov.

»Tisto noč nisem spala. Jutro je prihajalo počasi.« Vsi vemo kako je, če kakšno noč ne moremo dobro spati. In nikoli nisem pomislila, da ob takšnih priložnostih jutro prihaja počasi.

Včasih je treba najti pravo besedo. »Če bi ji takrat skušala orisati njen nemogoči položaj, bi se uprla. Zato sem molčala. Nekega dne sem med sprehodom rekla, človeku ni treba vztrajati, če se enkrat zmoti … Ustavila me je in me pogledala. Nisem se zmotila, je rekla. Šele na tretjem, četrtem obisku, neki spomladanski večer, ko sva spet ostali sami, sem ji rekla, da imam občutek, da ji ni prav dobro pri duši. Našla sem pravo besedo.«

Pridejo leta, ko človek ni več perspektiven. »V mojih letih si človek ne obeta več veliko od življenja.« A kljub temu, si najbrž še kaj lahko obeta. Kolikor sam hoče. In, če se prepustimo malodušju, lahko kaj hitro ostanemo zadaj. »Življenje gre naprej, nekateri ostanejo zadaj.«

»Človeka ne spremljajo stvari, ki jih je storil, ampak tiste, ki jih ni.« Tako pač je. Gotovo si lahko očitamo več ob priložnostih, ko nismo storili ničesar. Ko bi morda lahko zaobrnili tok dogajanj, pa smo jih le pasivno opazovali.

Mondscheinsonate,L.v.Beethoven 

O zakoncih Hribar

Koristnost nekoristnega znanja

Abraham Flexner

The Usefullness of Useless Knowledge. Ordine je v svoji knjigi dodal tudi Flexnerjev članek, ki govori o isti tematiki, kot jo je sam proučeval v Koristnosti nekoristnega, le da se tu posveča bolj znanosti in izobraževanju. V članku med drugim razpravlja o tem, da bi se znanstvene ustanove morale bolj posvečati razvijanju radovednosti, ki mora biti povsem neovirana in manj takojšnji uporabnosti ter to utemeljuje s številnimi primeri (koristnih) znanstvenih dosežkov. Govori tudi o neizmernem pomenu duhovne in intelektualne svobode, sicer v eksperimentalni znanosti, matematiki, toda tudi, tako pravi avtor, vse o čemer govori, velja tudi za glasbo in umetnost in vsak drugi izraz svobodnega človeškega uma. »Že samo dejstvo, da prinašajo zadovoljstvo posamezni duši, ki išče svoje očiščenje in povzdignjenje, je dovolj veliko in edino opravičilo.«

Koristnost nekoristnega

Nuccio Ordine

L'utilita dell'inutile. Manifest je tako zanimiv zbir filozofskih razmišljanj o koristnosti nekoristnega in vrednotenju koristnega, da je koristno, (ali pa nekoristno, če smo dosledni), prebrati vse. Pojem utilita ima sicer v slovenščini dva pomena, koristnost in uporabnost. V SSKJ pojma koristen ne razlagajo z uporaben, medtem, ko pri pojmu uporaben najdemo razlago »ki se da koristno uporabiti«. Koristno je sicer to, kar prinaša ugodne, pozitivne posledice ali pa, od katerega ima kdo določeno vrednoto. Te razlage me v kontekstu vsebine manifesta napeljujejo k razmišljanju, da je imel avtor v mislih bolj uporabnost, kajti glede na razmišljanja filozofov ima prav nekoristno pozitivne posledice v pravem pomenu in dejanja in razmišljanja, ki so definirana kot nekoristna, pomenijo resnične vrednote. Kakorkoli že, nekoristno je pravzaprav koristno. Nekoristno ni neposredno uporabno, je pa koristno. Nekoristno v sistemu globalizacije in kapitalizma ni več pojmovano kot koristno, kot vrednota, ker pač nima uporabne vrednosti. V slovenščini imamo še en pojem, ki označuje koristnost – blagonosen, ta pa neposredno napeljuje na to, da prinaša blago, torej korist, ki je povezana z dobičkom in donosnostjo. Še en zanimiv starinski izraz lahko najdemo v slovarjih – hasnovit, torej s haskom. Teh dveh nisem uporabljala ali poznala, ju pa ne pozna tudi orodje za preverjanje črkovanja v aplikaciji, s katero vnašam to besedilo.

Knjiga mi je kot naročena prišla v roke, zadnje čase veliko razmišljam o tem, kaj mi prinašajo, majhne, za ekonomijo nekoristne stvari, torej tiste, ki nimajo neposrednih pozitivnih ekonomskih učinkov in jih, po mnenju nekaterih, samo trošijo. Taisti radi povejo, da se s takimi rečmi, kot sta umetnost in kultura nasploh, lahko ukvarjamo bolj za hobi, da pa je denar treba služiti z dobičkonosnimi dejavnostmi. Torej bi se lahko umetniki ukvarjali s svojo strastjo le ob prostem času. Potemtakem vrhunskih stvaritev sploh ne bi bilo. Ali pa v utilitarnost usmerjeni rinoceri, ki jim je bistven zaslužek in dobiček, ostalo pa so nepomembni stroški, ki ne spoznajo kakšen navdih in srečo lahko prinese domiselno oblikovan arhitekturni detajl ali pa vrtnica na mizi. In, da na primer branje knjig ni izguba časa, ker bi lahko v istem času počeli kaj bolj dobičkonosnega.

Torej, če vzamemo to, čemur besedilo oporeka, je nekoristno prebrati celo knjigo. Pro memoria, sem si, bolj zase, izpisala nekaj citatov iz knjige.

»Obstajajo znanja, ki so sama sebi namen in lahko – prav zaradi svoje »zastonjske« in brezinteresne narave, daleč od vsake praktične ali trgovske vezi – igrajo bistveno vlogo v vzgoji duha ter civilizacijski in kulturni rasti človeštva. Znotraj tega konteksta vidim kot koristno vse, kar nam pomaga, da postanemo boljši.«

»Plemenitost izgine, ko se človeštvo znajde na spodnjem delu kolesa sreče in se dotakne dna. Človek ostaja vse siromašnejši ravno takrat, ko meni, da bogati: "Če ob vsakem koraku varaš in goljufaš, iščeš in sklepaš kupčije,« opozarja Cicero v svojem delu Paradoxa stoicorum, »kradeš in na silo odvzemaš, če ropaš svoje tovariše, če pleniš državno blagajno /…/ - mi povej nekaj: so vsa ta dejanja značilnost tistega, ki plava v največjem obilju dobrin, ali tistega, ki jih sploh nima?«

»Celo John Maynard Keynes, oče makroekonomije, je na neki konferenci leta 1928 razkril, da so »bogovi« na katerih temelji ekonomsko življenje, neizogibno duhovi zla. Potrebnega zla, ki naj bi nas »za še vsaj sto let« sililo v prepričevanje samih sebe, »je dobro slabo in slabo dobro, ker je slabo koristno, dobro pa ne«. Skratka, človeštvo naj bi imelo (kar do leta 2028!) »skopost, oderuštvo in pogoltnost« za nujno potrebo pregrehe, ki naj bi nas popeljale skozi predor ekonomske potrebe, da bi znova zagledali svetlobo. In šele takrat, ko bi bila dosežena splošna blaginja, naj bi naši vnuki – naslov eseja Ekonomske možnosti za naše vnuke je zelo zgovoren! – končno lahko doumeli, da je dobro vedno boljše od koristnega.«

»Pekel živih ni nekaj, kar šele bo; če sploh obstaja, je to ta, ki je že tu, pekel, ki ga doživljamo vsak dan, ki ga oblikujemo, ko smo skupaj. Dva načina sta, da ne trpiš. Prvi se mnogim zdi enostaven: sprejmeš pekel in postaneš njegov del do te mere, da ga ne vidiš več. Drugi je tvegan in zahteva pozornost ter nenehno spoznavanje: da iščeš in znaš prepoznati, kdo in kaj sredi pekla ni pekel, ga ohranjaš in mu daješ prostor.« (iz pogovora med Marcom Polom in Kublaj kanom, ki zaključuje Nevidna mesta Itala Calvina)

»Med številnimi negotovostmi pa je gotovo nekaj: če bomo pustili umreti zastonjsko, če se bomo odpovedali ustvarjalni moči nekoristnega če bomo poslušali samo smrtonosno petje siren, ki nas žene, da se pehamo za dobičkom, bomo sposobni ustvariti samo bolno skupnost brez spomina, ki bo nazadnje zbegana izgubila občutek zase in za življenje. In takrat, ko nas bo dezertifikacija duha že popolnoma izsušila, si bomo zares težko zamišljali, da bi bedasti Homo sapiens še lahko igral kakšno vlogo v počlovečevanju človeštva.«

»Po skoraj dveh stoletjih ta podoba dihotomne družbe, togo razdeljene na gospodarje in služabnike, na bogate izkoriščevalce in reveže, ponižane na raven živali, kot jo je opisal Padula, skoraj ne ustreza več podobi sveta, v katerem živimo. Zato pa v precej drugačnih in bolj sofisticiranih oblikah ostaja nekakšna prevlada imeti nad biti, nekakšna diktatura dobička in posedovanja, ki gospoduje nad vsakim področjem znanja in nad vsem našim vsakodnevnim obnašanjem. Videz je več vreden od biti to, kar pokažemo – razkošen avtomobil ali ura znane znamke, prestižna naloga ali mesto na oblasti-, ima dosti večjo vrednost kot kultura ali stopnja izobrazbe.«

»Tu, na tem fantastičnem otoku, ki si ga je izmislil Shakespeare in kjer dati pomeni več kot imeti, na kar opominja svinčena skrinjica, sta brezplačnost in nekoristnost na varnem pred uničujočo močjo denarja, najbolj človeškega utilitarizma, ki obsoja ljudi, da postanejo sužnji dobička in se spreminjajo v navadno trgovsko blago.«

Aristotel je v Metafiziki razmišljal, da znanje nima praktične koristnosti, vredno je samo po sebi. »Jasno je torej, da se posvečamo takšnemu raziskovanju, ne da bi mislili na kakšno potrebo, ki bi bila povezana z njim, temveč imamo takšno znanost za edino, ki je svobodna, ker obstaja zgolj zase, kot pravimo, da je svoboden človek, ki živi zase in ne za koga drugega.«

Platon je razmišljal o svobodnih ljudeh, ki nimajo težav s časom in jim ni treba nikomur polagati računov, medtem, ko so sužnji podložni času in gospodarju. »Ti drugi imajo pred seboj cilj, ki ga hočejo doseči, in osvojijo znanost prilizovanja gospodarju z besedami in pridobivanja naklonjenosti z dejanji. In ker so majhni po duši, se odpovedujejo vsem oblikam poštenosti.«

Ovidij je bil v Metamorfozah neusmiljen kritik »amor sceleratus habendi«. Pesnik prizna, da goji nekoristno: »Cum bene quaesieris quid agam, magis utile ni lest/artibus his, quae nil utilitatis habent.« Pesnik občasno vidi v poeziji zdravilo za bolečino, hkrati pa dobro ve, da iz poezije ne more izvleči prav nobene koristi. Na vprašanje, zakaj torej piše, odgovarja, da ostaja »navezan na nekoristen študij.«

»Čemu to služi? Služi temu, da je lepo. – To ni dovolj? Kakor cvetlice, kakor vonjave, kakor ptice, kakor vse tisto, česar človek ni mogel ukiniti ali izpriditi v svojo korist. Na splošno vsaka stvar takoj, ko postane koristna, neha biti lepa.« (Gautier) In še: »Umetnost je tisto, kar tolaži bolje od življenja.«

John Locke, katerega cilj je bil obratno dejansko izobraziti gentlemana, opirajoč se na tehnična in znanstvena znanja, zasnovana na pragmatičnosti in koristnosti, ni videl koristi od pesništva in poezije, tako da je celo svetoval, da je treba v otrocih morebitno nadarjenost zatreti: »Če pa ima pesniško žilico, se meni zdi najbolj nenavadno, da mu oče dovoljuje ali dopušča, da se ta nadarjenost neguje ali razvija.«

»Nekoristna izjema, model, za katerega nikomur ni mar – to je raven, h kateri je treba težiti, če se želimo povzdigniti v svojih očeh.« (Cioran)

»Šola, popolnoma uglašena s samim Coketownom, mestom tovarno, kjer stanujejo »osebe, enake druga drugi, ki vse odhajajo in prihajajo ob isti uri, povzročajo enak hrup na enakih pločnikih, ki imajo vse enako delo in za katere je vsak dan enak poprejšnjemu in naslednjemu dnevu in je vsako leto kopija preteklega leta in tistega, ki ima še priti«. Nič materialnega ali duhovnega nima pravice obstajati v tej skupnosti, če ni priznano kot »dejstvo«. (Dickens, Težki časi)

Podobno je razmišljal Eugene Ionesco, ki je poudaril, do kolikšne mere potrebujemo nenadomestljivo nekoristnost: » Opazujte ljudi, ki prezaposleni tekajo po cestah. Ne gledajo ne desno ne levo, zaskrbljeni so, s pogledi, uprtimi v tla kakor psi. Hodijo naravnost, ne da bi gledali predse, ker ubirajo pot, ki so se je mehanično naučili. Tako je v vseh velikih mestih sveta. Moderni, univerzalni človek je zaposlen človek, ki nima časa, ki je jetnik potrebe, ki ne razume, kako je lahko neka stvar nekoristna; ki še tega ne razume, kako lahko v resnici, ravno koristno postane nekoristno, moreče breme. Če ne razumemo koristnosti nekoristnega, pa nekoristnosti koristnega, ne razumemo umetnosti; in dežela, kjer ne razumejo umetnosti, je dežela sužnjev ali robotov, dežela nesrečnih ljudi, ljudi, kise ne smejijo in ne nasmihajo, dežela brez duha; kjer ni humorja, ni smeha, je pa jeza in sovraštvo.«

»Največja sramota je, če ti je življenje ljubše od časti / in če zaradi življenja izgubljaš smisel življenja.«  (Juvenal, Satire)

»Uživanje, ne posedovanje nas osrečuje.« (Montaigne, Eseji)

Ravno nekega dne pred kratkim smo se pogovarjali, kako nekateri na tuj račun gradijo svoje napredovanje v službi. Pa tudi o tem, da so jim »častne zadolžitve« samo orodje vzpona po lestvici, ne zanima pa jih odgovornost, ki jim je bila zaupana. Še več, mesto sprejmejo brez vsake samokritičnosti, kaj znajo in koliko sebe so pripravljeni vložiti v skrbnost opravljanja nalog. Prav zanimivo, kako podobne so današnje situacije s tistimi, ki jih je Seneka opisoval v Pismih Luciju. »Noben izmed tistih, ki jih bogastvo in častne zadolžitve postavljajo na višje mesto, ni velik človek.« »Kadar boš hotel ugotoviti resnično čislanost nekega človeka in izvedeti, kakšna je njegova narava, ga opazuj golega: odpiši njegovo premoženje, odpiši častne zadolžitve in druga lažniva slepila Fortun, odpiši celo njegovo telo. Pozorno preučuj njegovo osebnost, kakšno in koliko veljave ima, ali je velik zaradi svojih ali tujih vrlin.«

Razmišljanja Castelliona v Calvinovem sramotenju imajo, glede na to, da se nanašajo na vero in čistke drugo, še bolj usodno razsežnost. »Svoje vere ne dokazuješ s tem, da daš sežgati človeka, temveč da sam zgorevaš zanjo /…/ Z ubojem človeka ne braniš doktrine, ampak ubiješ človeka. Ko so Ženevčani ubili Serveta, niso branili doktrine: ubili so človeka.«

»»Pred vsako drugo svobodo mi dajte svobodo spoznavanja, izražanja in prostega razpravljanja po svoji vesti.« Ta svoboda razpravljanja omogoča človeku, da sestavlja razpršene koščke resnice: »Iskati vedno tisto, česar ne poznamo, prek tistega kar poznamo, sprotno dodajati resnico na resnico.«« (Milton, Areopagitica)

Lessing je razmišljal, da »posest in dobiček ubijata, medtem ko iskanje, odrešeno vsakršnega utilitarizma, lahko prinese človeštvu večjo svobodo, večjo strpnost in več človeškosti.«

Hvala zdravniku iz Rožne doline, ki mi je ob priložnosti »nekoristne« plesno glasbene predstave v Narodni galeriji, ob pogovoru o tem, kako vrednotimo umetnost, omenil da ravnokar bere to knjigo.

Prevajalki čestitam za odličen prevod, pa čeprav je od tega imela najbrž kakšno korist.

Solze v Evropi

Aleš Debeljak

Bom kar prepisala, kar je napisal. Saj ne potrebuje kakršne koli spremne besede ali komentarja. Pisal je tako lepo, slikovito, čustveno, bistroumno, s polno vsebine. Najbrž nam vsem manjkajo njegovo pisanje, bistre misli in topel pogled.

»Naslanjala se je na enega od stebričkov v betonski ograji, ki je ločevala rumeno dvonadstropno hišo od pločnika Proletarske ulice. Odeta v temno moder plašč je stala tam, krhka in razpuščenih las. Ne poznam je, gotovo ni iz soseske. Nimam pojma, kaj jo je prignalo, od kod je k nam prišla, in vendar sem upočasnil korak, sem že mimo in v ušesih mi drgetajo pridušeni zvoki dekletovega hlipanja.

Vsakokrat, ko vidim človeka z objokanim obrazom, zakopanim v dlani, se nezmotljivo spomnim na antologijsko podobo obupa iz striparske umetnine Rdeči alarm. V tej klasični pripovedi slovenskega risateljstva je Tomaž Lavrič z izvrstno ironijo prikazal uporniško odraščanje v osemdesetih letih ter punkerski prezir do avtoritet, pri tem pa ni pozabil na neprekinjeni tok časa, v katerem iz nekdanjih upornikov nastanejo štiridesetletniki z družinskimi in poklicnimi obveznostmi, z bolečim križem in zbegano dušo. Mala kriza srednjih let zgovorno pride do izraza v prizoru, v katerem glavni junak sedi pod vrbami žalujkami ob plivkajoči Ljubljanici, hlipanje mu stresa ramena, sklenjeni prsti kakor skleda zajemajo lica in prekrivajo solzne sledi.

Solze nastopijo takrat, ko si nas čustva popolnoma podredijo. Razločna govorica odpove in zastavi se nam utekočinjena uganka. Kaj solze skrivajo in kaj razkrivajo? Samuel Beckett, veliki mojster evropskega absurda, nekje pravi: »Moje besede so moje solze.« Hvaležni bralci ne dvomimo. Še več: lahko bi rekli, da drži tudi obratno. Solze so besede, čeprav besede posebnega tipa. Solze namreč smemo razumeti kot svojevrsten jezik, ki nosi prvinsko in globinsko sporočilo – solze opredeljujejo našo človečnost.

Konec koncev so čustvene solze docela človeška zadeva, saj jih ne izloča nobena žival, hkrati pa so dejansko univerzalne. Obstajajo v vseh kulturah na vseh krajih planeta. So najbolj bistven in hkrati najbolj hlapljiv, najbolj očiten in hkrati najbolj zagoneten dokaz za obstoj naših čustvenih življenj. In vendar se pri vseh kulturah upirajo smiselni razlagi. Težko, če že ne nemogoče, jih je nedvoumno raztolmačiti. Ni človeka, ki ne bi že kdaj ostal nemočen pred objokanim obličjem in se v zadregi spraševal: kaj je jokajočemu, je mar ranjen, osramočen, jezen, vesel ali potrt?

Solze doživljamo kot izraz čustvene notranjosti, pretakamo pa jih ob osupljivo raznolikih zunanjih priložnostih. Pomislimo le na solze sreče in radosti, solze trpljenja in žalosti, porazov in zmot, uspehov in zmag, ljubezni in razočaranja! Kaj imajo te solze skupnega? Pojavijo se takrat, ko nam popusti sposobnost za polno ubeseditev močnih, zapletenih in pogosto nasprotujočih si čustev. Prevzamejo in preplavijo nas tako, da valovi pljuskajo v drobnih kapljicah.

Res: solze predstavljajo presežek čustva nad razumom. Omogočajo nam, da se obrnemo proč od vzrokov in se usmerimo na notranjo stran intimnega okna, kakor je čilski pesnik Pablo Neruda v prevodu Jožeta Udoviča pretresljivo zapel v žalostinki, posvečeni pesniku Federicu Garcii Lorci, ki so ga med špansko državljansko vojno ubili fašisti: Medtem ko zvezde tečejo v reki brez konca, / je dosti ihtenja za okni, / pragi so razjedeni od solzá, sobe so mokre od joka, / ki grize preproge kakor kipenje valov.

Včasih, da ne rečem pogosto, se zgodi, da solze prezremo ali spregledamo. Ampak nemogoče je spregledati ogromno količino solz v lanskem letu. Solze so namreč tu: grenke solze beguncev, preganjancev in brezdomcev, domoljubne solze zaščitnikov »krščanske« Evrope, užaloščene solze sorodnikov pobitih v terorističnih napadih, ganljive solze solidarnosti, ogorčene solze varuhov meje. Vse kaže, da nam nekaj sporočajo. Solze terjajo odziv. 

…

Ne vem, kakšni vzroki so neznanko v temno modrem plašču na Proletarski ulici privedli do joka, vendar vem, da je apatija hujša: dokler tečejo solze, želja po spremembi še obstaja. Zato niti najmanj ni vseeno, kakšne solze tečejo v Evropi. "

Svoboda

Johnathan Franzen

Freedom. Razgibana zgodba o življenju neke družine v ZDA, kot si jo lahko predstavljamo tudi iz ameriških filmov in romanov, a ne tako ekstremna v izvedbi, kot je na primer American Beauty ali pa Rothova Ameriška pastorala. V enem majhnem delu spomni tudi na Kerouacev On the Road (ko je šla Patty na pot z Richardom Katzem). Knjiga je zajetna, roman je dolg, poglavja tudi. Spet sem pomislila na to, kar je potrdil eden izmed pisateljev v svoji knjigi (ne spomnim se kateri), da je honorar odvisen od števila strani. Verjetno pa se življenjske zgodbe družine z opisom zgodbe prednikov in nekaterih sosedov ne bi dalo zapisati krajše. Franzna sem se sicer lotila z določeno mero skepse, ker, moram priznati, pri Popravkih nisem uspela preko prvih strani. Pa je zgodba lepo tekla, s polno domislic, ki opisujejo stanje in je dala kar nekaj duševne hrane. Morda so nekateri opisi, na primer o Walterjevih okoljskih prizadevanjih preveč ekstenzivni, včasih tudi nekoliko ljubiteljsko strokovni, posebej zato, ker naj bi bil strokovnjak in je temu posvetil svojo profesionalno kariero. Pri okoljski strokovni problematiki se namreč kaj hitro opazi, kdo je tematiki priučen in ni stekla po njegovih žilah s študiozno preučitvijo sestavin okolja, njihove medsebojne povezanosti, delovanja ekosistemov, vplivov človekove dejavnosti, pa tudi filozofskih vidikov povezanih z naravo in okoljem. Poleg tega pri tej tematiki na drugi strani lahko zmotij tudi pretirano čustveno in premalo zs podatki in argumenti pogojena aktivistična dejavnost, ki je gotovo potrebna za osveščanje nestrokovnjakov, nima pa z vsebino prav dosti osnovanih povezav.

V romanu lahko iščemo in najdemo tudi pomisli o svobodi, o kateri pravzaprav govori preko zgodbe in opisovanja načina življenja po ameriško, katerega bistvo naj bi bila svoboda. To poskuša povzeti tudi misel na ovoju knjige: »Toda, kar je za nekoga svoboda, je lahko že za njegovega najbližjega nesvoboda in zatiranje. Svoboda je razkošna freska današnjega časa …« Izpostavljen je tudi izsek iz knjige »Ampak tako je zato, ker so svobodni, je rekel Joey. »ali ni to bistvo svobode? Pravica, da misliš, kar hočeš? Hočem reči, priznam, da je včasih prav nadležna.« To je pravzaprav samo zunanja podoba svobode. Torej svoboda, ki nam opredeljujejo drugi, ali pa si jo omejujemo sami zaradi drugih. Svoboda je tudi notranja. Torej tista, ki si jo omejujemo sami oz. smo se zaradi prtljage preteklosti, ki jo nosimo s seboj, znašli ujeti vase. Svoboda je tudi sposobnost osvoboditi se notranjih spon. Ali nekaj takega.

Patty (po petdesetem v iskanju smisla) "Postala sem ena tistih žensk, ki imajo en kup dela, da so videti OK."

Zanimivo je tudi razmišljanje, ki sem ga zasledila nekje v knjigi, ampak žal med 719 stranmi ne najdem več citata, ko razpravljajo o mladini, išče takšen modus vivendi, da jim ne bi bilo treba »delati«. Zelo ozko gledanje na delo, ki je v tem pomenu samo delo, ki ga sodobna zablodela ekonomistično liberalna družba vrednoti samo z zaslužkom v denarju. Ostalo naj ne bi bilo delo, le hobi. Torej umetniki, ki trdo »delajo«, da bi prišli do svoje perfekcije in družba tega dela ne vrednoti tako, ne delajo. Ali kaj? Naslednja knjiga, ki jo bom vzela v roke bo Ordinova Koristnost nekoristnega. Družba bi tovrstne stvaritve lahko vrednotila vsaj po užitku, ki ga prinaša prejemnikom. A kultura naj bi bila verjetno kar zastonj.

V knjigi najdemo podobne nenavadne povezave, kot se nam lahko zgodijo tudi v realnem življenju. Na primer med metronomom in ne dobro idejo. "Vaditi moraš z metronomom," ji je povedal Richard. Ali imaš metronom?" "To je bila res slaba ideja," Je rekla Eliza. Se opravičujem bralcem, a to povezavo bo razumel le eden, kvečjemu morda dva izmed njih. Sem jo zapisala bolj sebi pro memoria.

"Katz je lahko videl, da je Patty v navidezno naključnem meandriranju življenja, ki mu ga je Walter pravkar opisal,…". Ta del sem si zapisala zaradi pojma meandriranja, ki sem ga srečala pri Debeljaku in enkrat povzela v nekem svojem sanjarjenju. Ne vem, če je bil prevajalec Jure Potokar, ki je sicer odlično prevedel roman, navdihnjen z istim mojstrom peresa.

"In zato ugibam, da si že imel izkušnje, da so te razočarali ljudje, ki niso tako bistri kot ti. Ljudje, ki niso samo nezmožni, ampak nenaklonjeni priznavanju določenih resnic, katerih logika je tebi samoumevna. Za katere se ti zdi, da jim sploh ni mar, da je njihova logika napačna. Si bil kdaj tako razočaran?"

" Achtung Baby, U2, v uvodnem komadu Zoo Station, kjer Bono priznava, da je pripravljen na vse, da je pripravljen na sunek. »I'm ready, I'm ready for the push, In the cool of the night«