Jutra v Mehiki
D.H.Lawrence
Mornings
in Mexico. Na začetku južnoameriško melanholičen opis jutra v Mehiki z opisi
ambienta, svetlobe, narave, zvokov, vonjav, … . In papagajev v kletki. Kot pri
Ljubezni v času kolere ali Vragolijah porednega dekleta (ne vem točno kje - če
se prav spomnim).
Opisi
v nadaljevanju tečejo počasi, nekako me niso pritegnili. Zmotil pa me je tudi
pisateljev odnos do plemen, ki so tam živela pred naselitvijo belcev.
Stephan Schäfer
25 letzte Sommer. Branje je na nek
način povezano s knjigo Tine Bončine o izgorelosti. Le da gre tu za leposlovno
različico, ki ima podobno sporočilo in daje podobne napotke za življenje. Morda
se po zanimivem začetku pripovedovanje nekoliko vleče, a je prijetno in sproščujoče
branje, ki misli občasno ponese stran od vsebine pripovedi. Nič hudega, potem
jih kot pri meditaciji nežno usmerimo nazaj med natisnjene besede.
»Če bi znova živel svoje življenje, bi skušal storiti več napak. Ne bi poskušal biti tako popoln, bil bi bolj sproščen. Bil bi nekoliko bolj nor, kot sem bil doslej, in marsičesa ne bi jemal tako resno. Ne bi živel tako zdravo. Več bi tvegal, več potoval, opazoval sončne zahode, splezal na več gora, več bi plaval v rekah. Bi sem eden tistih razsodnih ljudi, ki so vsako minuto življenja preživeli smotrno; seveda sem izkusil tudi trenutke sreče, a če bi začel od začetka, bi si prizadeval le še za lepe trenutke. Če še ne veš – iz tega je stkano življenje; samo iz trenutkov. Ne pozabi na zdajšnjega. Če bi še enkrat živel, bi hodil bos od zgodnje pomladi pa vse do pozne jeseni. In več bi se igral z otroki, če bi imel še vse življenje pred sabo. A glejte … star sem 85 let in bom kmalu umrl.« Jorge Luis Borges je te besede zapisal tik pred svojo smrtjo. V svojih zgodbah, zbranih v knjigi Alef je pisal tudi o nesmrtnosti, ki v nesmrtnem izgubi svoj mik. Ker ni več začasnosti, enkratnosti in nepopravljivosti.
Še en nasvet pripovedovalca. »Veš, poznam veliko odraslih, ki nenehno krožijo okoli svojih otrok, želijo imeti vse pod nadzorom in takoj posežejo v dogajanje, če kje zadiši po najmanjši nevarnosti. Skrb je lepa stvar, ampak v nadzor kot vzgojno metodo nisem nikoli verjel, zato sem uvedel nagrado: otrokom dam naloge, ki jih morajo opraviti popolnoma sami. Samostojno, a z zaupanjem in spodbudo. Seveda jih pazim – ampak pustim, da naredijo po svoje. V življenju se bodo tako ali tako morali znajti sami. In kot nagrado dobijo nekaj sladkega.«
Kaj so tvoje največje sanje?
Nič preveč načrtov za naslednji dan: »Todaj today, tomorrow tomorrow.« »Živi tukaj in zdaj. Ne skrbi toliko za jutri. Tako ali tako bo drugače, kot si misliš. Sprejmi nepredvidljivo.«
Vsakdanji opravki, majhna znamenja vsakdanjega življenja. »Dalo mi je občutek zanesljivosti vsakdana in pripadnosti nečemu posebnemu.«
