Colleen Hoover
It ends with us. Lahkotneje pisana knjiga, posebej, če jo bereš vzporedno s Čarovnikovim vajencem, ki je gosto skoncentrirano filozofsko pisanje. Zgodba se mi je vizualizirala s pomislijo na ameriške filme s tretjerazredno igralsko ekipo in generično glasbo v ozadju. Navkljub vsemu gre za zahtevno vsebino življenjske zgodbe z resničnim ozadjem.
Roberta Balestrucci
Annie, il vento
in tasca.
Annie Cohen Kopchowsky se je četrt stoletja pred Almo Maksimiljano Karlin
odpravila na pot okoli sveta – s kolesom. Če sem prav pogledala, je za pot
rabila približno petnajst mesecev. Poti se ni lotila tako poglobljeno kot Alma,
a kljub vsemu je mati treh majhnih otrok prišla okoli sveta. Potopis je
slikoven, namenjen otrokom, bolj spominja na strip z zapisi.
Andrej Stasiuk
Kratke
potovalne zgodbice z veliko vtisi in tudi političnimi komentarji obdobja
devetdesetih. Morda se malo zgleduje po Keruacu, a je precej bolj zasanjan.
Tadej Golob
T. Golob je že kar domač v mojem repertoarju branja, saj se vsake toliko vrne z novo zgodbo, ki nadaljuje dogajanje zvestemu bralcu domačih likov. Zgodba se napne bolj proti koncu, ko se nakopičijo ugibanja, kdo bi lahko bil morilec. V tokratni se mi sicer motiv ni zdel tako prepričljiv in ni bilo kakšnega čustveno podkrepljenega motiva. Vsaj tako se je razplet prikazal meni. Je pa možno, da zaradi veliko vmesnega pripovedovanja drugorazrednih zgodb protagonistov, nisem ujela kakšne pomembne informacije razpleta.Alma M Karlin
Einsame Weltreise. Zahvaljujem se
projektu Mesto bere, da mi je ponudil to knjigo na svojem seznamu. Res z
zanimanjem sem prebrala pisateljičine bistroumne zapise o neverjetnem potovanju
okoli sveta. V času interaktivnih zemljevidov je spremljanje poti še bolj
zanimivo. V tej knjigi do Whangāreia v Novi Zelandiji, kmalu se lotim še drugih
dveh delov trilogije – knjig Urok južnega morja in Doživeti svet. Usoda ženske.
Jutra v Mehiki
D.H.Lawrence
Mornings
in Mexico. Na začetku južnoameriško melanholičen opis jutra v Mehiki z opisi
ambienta, svetlobe, narave, zvokov, vonjav, … . In papagajev v kletki. Kot pri
Ljubezni v času kolere ali Vragolijah porednega dekleta (ne vem točno kje - če
se prav spomnim).
Opisi
v nadaljevanju tečejo počasi, nekako me niso pritegnili. Zmotil pa me je tudi
pisateljev odnos do plemen, ki so tam živela pred naselitvijo belcev.
Stephan Schäfer
25 letzte Sommer. Branje je na nek
način povezano s knjigo Tine Bončine o izgorelosti. Le da gre tu za leposlovno
različico, ki ima podobno sporočilo in daje podobne napotke za življenje. Morda
se po zanimivem začetku pripovedovanje nekoliko vleče, a je prijetno in sproščujoče
branje, ki misli občasno ponese stran od vsebine pripovedi. Nič hudega, potem
jih kot pri meditaciji nežno usmerimo nazaj med natisnjene besede.
»Če bi znova živel svoje življenje, bi skušal storiti več napak. Ne bi poskušal biti tako popoln, bil bi bolj sproščen. Bil bi nekoliko bolj nor, kot sem bil doslej, in marsičesa ne bi jemal tako resno. Ne bi živel tako zdravo. Več bi tvegal, več potoval, opazoval sončne zahode, splezal na več gora, več bi plaval v rekah. Bi sem eden tistih razsodnih ljudi, ki so vsako minuto življenja preživeli smotrno; seveda sem izkusil tudi trenutke sreče, a če bi začel od začetka, bi si prizadeval le še za lepe trenutke. Če še ne veš – iz tega je stkano življenje; samo iz trenutkov. Ne pozabi na zdajšnjega. Če bi še enkrat živel, bi hodil bos od zgodnje pomladi pa vse do pozne jeseni. In več bi se igral z otroki, če bi imel še vse življenje pred sabo. A glejte … star sem 85 let in bom kmalu umrl.« Jorge Luis Borges je te besede zapisal tik pred svojo smrtjo. V svojih zgodbah, zbranih v knjigi Alef je pisal tudi o nesmrtnosti, ki v nesmrtnem izgubi svoj mik. Ker ni več začasnosti, enkratnosti in nepopravljivosti.
Še en nasvet pripovedovalca. »Veš, poznam veliko odraslih, ki nenehno krožijo okoli svojih otrok, želijo imeti vse pod nadzorom in takoj posežejo v dogajanje, če kje zadiši po najmanjši nevarnosti. Skrb je lepa stvar, ampak v nadzor kot vzgojno metodo nisem nikoli verjel, zato sem uvedel nagrado: otrokom dam naloge, ki jih morajo opraviti popolnoma sami. Samostojno, a z zaupanjem in spodbudo. Seveda jih pazim – ampak pustim, da naredijo po svoje. V življenju se bodo tako ali tako morali znajti sami. In kot nagrado dobijo nekaj sladkega.«
Kaj so tvoje največje sanje?
Nič preveč načrtov za naslednji dan: »Todaj today, tomorrow tomorrow.« »Živi tukaj in zdaj. Ne skrbi toliko za jutri. Tako ali tako bo drugače, kot si misliš. Sprejmi nepredvidljivo.«
Vsakdanji opravki, majhna znamenja vsakdanjega življenja. »Dalo mi je občutek zanesljivosti vsakdana in pripadnosti nečemu posebnemu.«
