Alba
de Céspedes
Quaderno
proibito. Annie Eranaux in Elena Ferrante sta jo
pohvalili. Izmed knjig, ki sem jih prebrala v zadnjem času, je bila ena
boljših. Polna.
»Pišem za kuhinjsko mizo in imam poleg sebe
beležko gospodinjskih izdatkov, s katero bi pokrila zvezek, če bi Michele
nenadoma vstopil. Ko bi me zalotil pri prevari, bi bilo bržkone še slabše: to
bi pomenilo konec zaupne harmonije, ki je bila v dvaindvajsetih letih vselej
temelj najinega odnosa.«
»Nikoli ne bi verjela, da bi bilo vse, kar se
mi je zgodilo čez dan, vredno zapisovanja. Moje življenje se mi je vselej zdelo
nepomembno, brez omembe vrednih dogodkov, razen poroke in rojstva otrok. Odkar
pišem dnevnik, se mi zdi, da odkrivam, kako pomembna je lahko tudi ena sama
beseda, ali ton, včasih celo bolj od dogodkov, o katerih smo mislili, kako
pomembni so. Razumeti, ali naučiti se vsakodnevne malenkosti, morda pomeni, da
smo se naučili razumeti vsakodnevne malenkosti, morda pomeni, da smo se naučili
resnično razumeti najbolj skriti smisel življenja.«
»Zdi se mi, da so ženske v prednosti, ker ne
morejo nikoli prenehati z delom: dom in otroci ne dopuščajo počitka ali
upokojitve; vse do konca so priklenjene k svojim glavnim opravilom. Ko včasih
opazujem svoja starša, kako se prepirata o malenkostih, se sprašujem, kako
lahko pozabljata, da jima nenehno grozi smrt. Morda samo zato, ker vsak dan
zmagujeta že s tem, da sta še živa. Ali pa je smrt za nas takšna neznanka, da
si je ne moremo predstavljati in zato tudi ne bati. Če je tako, morda ne bi
smeli docela spoznati življenja, sicer ga v želji, da bi ga pravilno razumeli,
sploh ne bi zares živeli.«
»Moja mati dneve preživlja v majhni dnevni
sobi, ki je polna spominov, kot nekakšen povzetek njenega življenja: akvareli
našega posestva v Venetu, zbledela fotografija vile, poročni konfeti, nekaj
kosov srebrnine, ki zaradi majhne vrednosti niso pristali v zastavljalnici.«
»Za rešetkami, ki jih ne moreva podreti, ker
niso zunaj naju, temveč jih imava v sebi.«