Dnevnik sobarice

Octave Mirbeau

Le journal d'une femme de chambre. Lepo se bere, malo starinski slog pisanja, saj sega v začetek 20. stoletja. Nekateri ga opisujejo kot triler, drugi kot preprosto in romantično pripoved sobarice na dvorcih francoskega podeželja.

Dolga pot navzdol

Nick Hornby

A long way down. Je nekoliko bolj berljiva kot Juliet, Naked, a kljub temu sem kar zajeten delež prebrala po diagonali. Preveč dialogov brez vsebine.

Pri delih, kjer sem prej videla film, kot prebrala knjigo, se mi kar naprej pred očmi prikazujejo podobe igralcev. Pierce Brosnan, Toni Collette,….

Nisem pa vedela, da Sonja Berce tudi prevaja leposlovna dela.

Prepovedani zvezek

Alba de Céspedes

Quaderno proibito. Annie Eranaux in Elena Ferrante sta jo pohvalili. Izmed knjig, ki sem jih prebrala v zadnjem času, je bila ena boljših. Polna.

»Pišem za kuhinjsko mizo in imam poleg sebe beležko gospodinjskih izdatkov, s katero bi pokrila zvezek, če bi Michele nenadoma vstopil. Ko bi me zalotil pri prevari, bi bilo bržkone še slabše: to bi pomenilo konec zaupne harmonije, ki je bila v dvaindvajsetih letih vselej temelj najinega odnosa.«

»Nikoli ne bi verjela, da bi bilo vse, kar se mi je zgodilo čez dan, vredno zapisovanja. Moje življenje se mi je vselej zdelo nepomembno, brez omembe vrednih dogodkov, razen poroke in rojstva otrok. Odkar pišem dnevnik, se mi zdi, da odkrivam, kako pomembna je lahko tudi ena sama beseda, ali ton, včasih celo bolj od dogodkov, o katerih smo mislili, kako pomembni so. Razumeti, ali naučiti se vsakodnevne malenkosti, morda pomeni, da smo se naučili razumeti vsakodnevne malenkosti, morda pomeni, da smo se naučili resnično razumeti najbolj skriti smisel življenja.«

»Zdi se mi, da so ženske v prednosti, ker ne morejo nikoli prenehati z delom: dom in otroci ne dopuščajo počitka ali upokojitve; vse do konca so priklenjene k svojim glavnim opravilom. Ko včasih opazujem svoja starša, kako se prepirata o malenkostih, se sprašujem, kako lahko pozabljata, da jima nenehno grozi smrt. Morda samo zato, ker vsak dan zmagujeta že s tem, da sta še živa. Ali pa je smrt za nas takšna neznanka, da si je ne moremo predstavljati in zato tudi ne bati. Če je tako, morda ne bi smeli docela spoznati življenja, sicer ga v želji, da bi ga pravilno razumeli, sploh ne bi zares živeli.«

»Moja mati dneve preživlja v majhni dnevni sobi, ki je polna spominov, kot nekakšen povzetek njenega življenja: akvareli našega posestva v Venetu, zbledela fotografija vile, poročni konfeti, nekaj kosov srebrnine, ki zaradi majhne vrednosti niso pristali v zastavljalnici.«

»Za rešetkami, ki jih ne moreva podreti, ker niso zunaj naju, temveč jih imava v sebi.«

Juliet, gola

Nick Hornby

Juliet, Nacked. Po Vse o fantu, Kako biti dober in Štali sem od Hornbya pričakovala več. Ne najdem prave besede, kako opisati branje, a zgodba med Annie, Duncanom, Tucker Croweom, Jacksonom in še kom je preveč površinska, da bi pritegnila v koncentrirano branje. Morda je film z Ethanom Hawkeom bolj gledljiv (ocena IMDb 6,6).

7 kg do sreče

Maja Gal Štromar

Nisem bila prav razpoložena za branje.