Sprehajalec knjig

Carsten Henn

Der Buchspazierer. Za branje tega romana bi bilo potrebno nekakšno ležerno razpoloženje, kar pa meni ni uspelo. Se je lepo začelo, potem pa sem kmalu začela brati po diagonali in končala nekje na polovici.

Sveža voda za rože

 Valérie Perrin

Changer l'eau des fleurs.

»Nič ni lepšega, kot skozi slamnik videti nebo. Rad ga gledam skozi luknje, ne da bi me motilo sonce.« Kot komorebi.

Dajanje na stran. »Te kozarce lahko zdaj hraniva najmanj štiri leta. Ampak veš, da vsi ti ljudje, ki počivajo tukaj pod rušo, so ves čas nekaj dajali na stran, a kaj jim je to pomagalo? Midva ne bova čakala, ampak bova en kozarec odprla že nocoj.«

V življenju so pomembne stvari. Se vedno trdno držati svojih načel? Spremeniti pogled na določeno stvar? (419-421)

»… se je Philippe spomnil najlepših trenutkov svojega življenja, ki jih je preživel z njima. Trenutkov, ko se je počutil zares ljubljenega in varnega. Trenutkov, ko ni od njega nihče ničesar pričakoval.«

Pariz, ljubezen iz drugih časov

Vesna Milek

Zanimivo branje o znanih osebnostih, ki so živeli in ustvarjali v Parizu. Milekovi beseda lepo teče.

V tvoji koži

Jojo Moyes

Someone else's shoes. Čeprav je prav pri enem izmed romanov te avtorice moja prijateljica enkrat omenila, da ima slabo vest, če bere tovrstno literaturo, da ima občutek, da zapravlja čas, ki bi ga lahko uporabila za kaj bolj vsebinskega v življenju, vsake toliko pride prav tudi sprostitev v tej obliki. So obdobja, ko je laže biti nekoliko bolj pasiven in brati manj zahtevna besedila. Moyesovi sicer zgodba dobro teče in je bolj berljiva od običajnih pisateljic romanov s preprostejšo vsebino. Zna vzpostaviti neko sproščeno napetost zgodbe, čeprav je konec nekako predvidljiv.

»Sam je strmela v strop, po katerem se je počasi razlivala svetloba, in delala dihalne vaje, kakor ji je svetoval zdravnik, da se ji ne bi zgodnje jutranje misli nad glavo zgostile v ogromen temen oblak. Vdihuj do šest, zadržuj do tri, izdihuj do sedem. Zdrava sem, si je prigovarjala v mislih. Moja družina je zdrava. …«

»Mogoče bi morala pomisliti na vse stvari, ki jih v svojem prejšnjem življenju nisi marala, in si reči: V redu, to je priložnost, da začnem znova. Popolna svoboda. Brez vezi. Mogoče lahko uresničim sanje. Mogoče boš nekega dne še srečnejša kot prej.«

(145)

Mala sladolednica v Amalfiju

Roberta Gregorio

Eine kleine Eismanufaktur in Amalfi. Včasih se prileže kaj lažjega. Na začetku me je sicer zelo motil jezik, pričakovala sem namreč umirjen tok besed, kakršnih sem vajena pri prevodih iz italijanskih besedil. Verjetno zato, ker je original v nemščini in besedilo ne more teči na isti način. Sicer je lahkotna zgodba, katere konec je nekako pričakovan.