Prepovedani zvezek

Alba de Céspedes

Quaderno proibito. Annie Eranaux in Elena Ferrante sta jo pohvalili. Izmed knjig, ki sem jih prebrala v zadnjem času, je bila ena boljših. Polna.

»Pišem za kuhinjsko mizo in imam poleg sebe beležko gospodinjskih izdatkov, s katero bi pokrila zvezek, če bi Michele nenadoma vstopil. Ko bi me zalotil pri prevari, bi bilo bržkone še slabše: to bi pomenilo konec zaupne harmonije, ki je bila v dvaindvajsetih letih vselej temelj najinega odnosa.«

»Nikoli ne bi verjela, da bi bilo vse, kar se mi je zgodilo čez dan, vredno zapisovanja. Moje življenje se mi je vselej zdelo nepomembno, brez omembe vrednih dogodkov, razen poroke in rojstva otrok. Odkar pišem dnevnik, se mi zdi, da odkrivam, kako pomembna je lahko tudi ena sama beseda, ali ton, včasih celo bolj od dogodkov, o katerih smo mislili, kako pomembni so. Razumeti, ali naučiti se vsakodnevne malenkosti, morda pomeni, da smo se naučili razumeti vsakodnevne malenkosti, morda pomeni, da smo se naučili resnično razumeti najbolj skriti smisel življenja.«

»Zdi se mi, da so ženske v prednosti, ker ne morejo nikoli prenehati z delom: dom in otroci ne dopuščajo počitka ali upokojitve; vse do konca so priklenjene k svojim glavnim opravilom. Ko včasih opazujem svoja starša, kako se prepirata o malenkostih, se sprašujem, kako lahko pozabljata, da jima nenehno grozi smrt. Morda samo zato, ker vsak dan zmagujeta že s tem, da sta še živa. Ali pa je smrt za nas takšna neznanka, da si je ne moremo predstavljati in zato tudi ne bati. Če je tako, morda ne bi smeli docela spoznati življenja, sicer ga v želji, da bi ga pravilno razumeli, sploh ne bi zares živeli.«

»Moja mati dneve preživlja v majhni dnevni sobi, ki je polna spominov, kot nekakšen povzetek njenega življenja: akvareli našega posestva v Venetu, zbledela fotografija vile, poročni konfeti, nekaj kosov srebrnine, ki zaradi majhne vrednosti niso pristali v zastavljalnici.«

»Za rešetkami, ki jih ne moreva podreti, ker niso zunaj naju, temveč jih imava v sebi.«

Juliet, gola

Nick Hornby

Juliet, Nacked. Po Vse o fantu, Kako biti dober in Štali sem od Hornbya pričakovala več. Ne najdem prave besede, kako opisati branje, a zgodba med Annie, Duncanom, Tucker Croweom, Jacksonom in še kom je preveč površinska, da bi pritegnila v koncentrirano branje. Morda je film z Ethanom Hawkeom bolj gledljiv (ocena IMDb 6,6).

7 kg do sreče

Maja Gal Štromar

Nisem bila prav razpoložena za branje.

Dekle v pajkovi mreži

Karl Lagerkrantz

Det som inte dödar oss. S tem, ko je pisatelj nadaljeval pisanje Stiega Larssona, je stopil v zelo velike čevlje. Pri Larssonovih kriminalnih romanih je bilo kar težko prekinjati branje, ker napeta zgodba ni pustila priložnosti za premore. Zaradi tega je bilo tudi pričakovanje do Lagerkrantzovih nadaljevanj preveliko. Branje mi ni steklo.

Sprehajalec knjig

Carsten Henn

Der Buchspazierer. Za branje tega romana bi bilo potrebno nekakšno ležerno razpoloženje, kar pa meni ni uspelo. Se je lepo začelo, potem pa sem kmalu začela brati po diagonali in končala nekje na polovici.

Sveža voda za rože

 Valérie Perrin

Changer l'eau des fleurs.

»Nič ni lepšega, kot skozi slamnik videti nebo. Rad ga gledam skozi luknje, ne da bi me motilo sonce.« Kot komorebi.

Dajanje na stran. »Te kozarce lahko zdaj hraniva najmanj štiri leta. Ampak veš, da vsi ti ljudje, ki počivajo tukaj pod rušo, so ves čas nekaj dajali na stran, a kaj jim je to pomagalo? Midva ne bova čakala, ampak bova en kozarec odprla že nocoj.«

V življenju so pomembne stvari. Se vedno trdno držati svojih načel? Spremeniti pogled na določeno stvar? (419-421)

»… se je Philippe spomnil najlepših trenutkov svojega življenja, ki jih je preživel z njima. Trenutkov, ko se je počutil zares ljubljenega in varnega. Trenutkov, ko ni od njega nihče ničesar pričakoval.«

Pariz, ljubezen iz drugih časov

Vesna Milek

Zanimivo branje o znanih osebnostih, ki so živeli in ustvarjali v Parizu. Milekovi beseda lepo teče.

V tvoji koži

Jojo Moyes

Someone else's shoes. Čeprav je prav pri enem izmed romanov te avtorice moja prijateljica enkrat omenila, da ima slabo vest, če bere tovrstno literaturo, da ima občutek, da zapravlja čas, ki bi ga lahko uporabila za kaj bolj vsebinskega v življenju, vsake toliko pride prav tudi sprostitev v tej obliki. So obdobja, ko je laže biti nekoliko bolj pasiven in brati manj zahtevna besedila. Moyesovi sicer zgodba dobro teče in je bolj berljiva od običajnih pisateljic romanov s preprostejšo vsebino. Zna vzpostaviti neko sproščeno napetost zgodbe, čeprav je konec nekako predvidljiv.

»Sam je strmela v strop, po katerem se je počasi razlivala svetloba, in delala dihalne vaje, kakor ji je svetoval zdravnik, da se ji ne bi zgodnje jutranje misli nad glavo zgostile v ogromen temen oblak. Vdihuj do šest, zadržuj do tri, izdihuj do sedem. Zdrava sem, si je prigovarjala v mislih. Moja družina je zdrava. …«

»Mogoče bi morala pomisliti na vse stvari, ki jih v svojem prejšnjem življenju nisi marala, in si reči: V redu, to je priložnost, da začnem znova. Popolna svoboda. Brez vezi. Mogoče lahko uresničim sanje. Mogoče boš nekega dne še srečnejša kot prej.«

(145)