W.Somerset Maugham
The razor's edge. Knjigo sem si
izposodila po nekem priporočilu, ne spomnim se natančno, če je bilo od katere
izmed prijateljic ali pa sem jo našla na kakšnem bralnem spisku priporočenih
knjig za poletje. V slovenščini je izšla pred približno petdesetimi leti, zato
me ne čudi, da je mama primerjala način pisanja z nekaterimi starejšimi
knjigami. Brala jo je pred menoj in bila navdušena nad prevodom. Knjiga ji je
lepo stekla in jo vpotegnila v branje tako močno, da je za nekaj časa opustila
redno reševanje križank. Tudi meni je steklo pisanje o razkoraku med praznim
življenjem visoke družbe v prvi tretjini prejšnjega stoletja in med
poglobljenim iskanjem resnice o življenju mladega Američana, ki ga je v to
razmišljanje pahnil dogodek med prvo svetovno vojno.
Cenim pisateljevo skrb za bralca. «Da bi se
bralec malo oddahnil, začenjam tu novo poglavje, vendar to delam samo zato, da
bi mu bilo ugodneje.« Precej laže mi je namreč brati knjige s krajšimi poglavji
kot tistimi, ki imajo dolga, ali pa jih sploh nimajo.
Poglavje 6.
»Ramakrišna
gleda na svet kot na božjo zabavo. Kot igra je, v tej igri je veselje in
žalost, vrlina in pregreha, znanje in neznanje, dobro in zlo. … Ali ni prav
tako mogoče, da vrednote, ki jih ljudje negujemo, lahko obstajajo le skupaj z
zlom.«
«Najbolje, kar bi se dalo reči o tem , je, da
ko ugotovite, da je nekaj neizbežno, lahko storite le to, da se mu
prilagodite.«
»Zadovoljstva sveta so minljiva, popolno srečo
lahko ponudi samo brezmejno. A zaradi neskončnosti ni dobro nič boljše, in belo
zaradi tega ni nič bolj belo. Če roža opoldne nima več tiste lepote, ki jo je
imela zjutraj, je bila lepota, ki jo je imela tedaj, resnična. Nič na svetu ni
večno in nori smo, ko hočemo, da nekaj traja, a še bolj nori smo, če se ne
veselimo takrat, ko še traja. Če je spreminjanje bistvo življenja, bi nekdo
moral pomisliti, da je edino razumno, da postane premisa naše filozofije. Nihče
izmed nas ne more dvakrat stopiti v isto reko, a reka teče naprej, in reka, ki
stopamo vanjo, je prav tako hladna in osvežujoča.« Nesmrtnost je neka oblika
neskončnosti. Borges je v Alefu pisal, da nesmrtnost v Nesmrtnem mestu izgubi
svoj mik.
»Vam denar pomeni svobodo, meni odvisnost.«
