Ničla

Hanif Kureishi

The Nothing

Kureishi tudi tokrat ni razočaral. V glavni vlogi si predstavljam Anthonya Hopkinsa.  Zee sem si sprva predstavljala lahkotno blond, a kmalu izvemo, da je črnolasa in prihaja iz Islamabada.

»Res je, preživljam se s svojo domišljijo in domišljija je najnevarnejši kraj na svetu.«

Tri Evine hčere

Elif Shafak

Three Daughters of Eve

V zgodbo mlade Turkinje Peri vplete razmišljanja o Bogu, pravzaprav Bogovih. Pri posameznih delih se morda zgodba preveč potegne, čakajoč na razplet. Vmes pa vpletenih kopica modrosti.

»Pravite, da je naša življenjska pot le ena od številnih mogočih poti, po katerih bi se lahko podali. In mislim, da sami pri sebi to vsi vemo. Tudi v srečnih zakonih in uspešnih karierah je vedno kanček dvoma. Ne moremo si kaj, da ne bi razmišljali, kakšno bi bilo naše življenje, če bi izbrali drugo pot.«

»Ampak, kakršnakoli absolutnost je znak šibkosti.«

»Če iz sebe delaš miš, te bodo požrle mačke.« (Iranski pregovor)

»Stvari ne vidimo takih, kot so. Vidimo jih take, kot smo mi sami.«

»Če te vzdraži vsak dregljaj, kako naj se zlošči tvoje zrcalo.« (Rumi)

 

Shafak priporoča:

Slepo slovo, Sadiq Hidayat

Ljubezen dobre ženske, Alice Munro

Bele zobe, Zadie Smith

Ure, Michael Cunningham

Bog majhnih stvari, Arundathi Roy

Tatunamayanlar, Oguz Atay

Nevidna mesta, Italo Calvino

Umetnik plavajočega sveta, Kazuo Ishiguro

Knjiga o tabuju spoznanja, kdo ste

Alan Watts

On the Taboo Against Knowing Who You Are

Arhaičnost misli in pisanja me je nekoliko spominjala na tisto iz Huxleyevega Krasnega novega sveta, čeprav je ta nastal še dobra tri desetletja prej. Tudi nekatere ZF misli o prihodnosti so skupna točka obeh knjig. Le, da Watsova ni roman, ampak filozofska razmišljanja tistega časa. Čeprav je filozofija na nek način brezčasna so se nekatera razmišljanja o možni prihodnosti presenetljivo uresničila, sicer na nek drug način, kljub vsemu pa razvoj morda pripelje do tega, kar je imel Watts v mislih.

Na nekem mestu daje prispodobo cevi, kdo ve, če je Nothombova črpala iz tega vira.

»Prva posledica te iluzije je, da je naš odnos do sveta »zunaj« v veliki meri sovražen. Večno se »zoperstavljamo« naravi, vesolju, goram, puščavam, bakterijam in žuželkam, namesto da bi se naučili z njimi sodelovati v harmoničnem redu.«

»Kajti uporaba besed in torej tudi knjige, meri k temu, da besede kažejo onkraj samih sebe v svet življenja in izkušenj, ki niso zgolj besede in niti ne zgolj ideje. Ravno tako kot denar ni resnično bogastvo, ki bi ga bilo moč konzumirati, niti knjige niso življenje. Idoliziranje svetih spisov je podobno, kot če bi jedli papirno valuto.«

»Ne potrebujemo nove religije ali novega Svetega pisma. Potrebujemo novo izkušnjo – novo občutenje, kaj pomeni biti »jaz«. Dejstva (ki so kakopak skrivni in poglobljeni pogled) o življenju govorijo, da je naše normalno občutenje sebe potegavščina ali v najboljšem primeru začasna vloga, ki jo igramo ali pa smo bili vanjo postavljeni s pomočjo potegavščine – ob našem tihem soglasju, tako kot vsaka hipnotizirana oseba v osnovi sama privoli v hipnozo. Najmočneje uveljavljen od vseh tabujev je tabu spoznanja, kdo ali kaj v resnici ste pod masko svojega dozdevno ločenega, neodvisnega in izoliranega ega.«

»Videli ste, niste pa zares gledali.«

»Individualna občutenja o smrti so pogojena z družbeno naravnanostjo in dvomljivo je, ali je katero koli posamično in naravno in prirojeno čustvo povezano z umiranjem.«

»Včasih se zdi, kot da je birokracija, ki beleži, kaj je bilo storjeno, postala pomembnejša od tistega, kar beleži.«

»Po eni strani bo to posamezniku omogočilo, da se razširi kamor koli, ne da bi premaknil svoje telo – celo na oddaljene prostorske predele. Vendar pa bo po drugi strani nova vrsta posameznika, torej posameznik z velikanskim zunanjim živčnim sistemom, ki sega navzven in še navzven, v neskončnost. In ta elektronski živčni sistem bo navznoter tako povezan, da bodo vsi vanj vključeni posamezniki imeli iste misli, ista občutenja, iste izkušnje.«

»Ne verjamem toliko, da morata obstajati čas pred prvo eksplozijo in čas po končnem razkroju, temveč prej, da se čas (kakor prostor) upogiba nazaj vase.«

»Vendar je možen še tretji odziv. Ne umik, ne upravljanje po hitri potezi nagrade, temveč kar se da polno sodelovanje s svetom kot harmoničnim sistemom vsebovanih konfliktov na podlagi spoznanja, da je edini resnični »jaz« celotni proces brez konca.«

Brala tudi v zraku med Zagrebom, Amsterdamom in Lizbono. V času korone. Do strani 65, ker sem jo morala vrniti v knjižnico. Ob prvi priložnosti, ko ne bo vroč čas poletnega branja, nadaljujem.