Poletje brez moških

Siri Hustved

The Summer without Men. Ne naslov, ne naslovnica nista vzbudili prave predstave o vsebini knjige. Asociirali sta bolj na poletje, ko so se ženske sprostile brez moških. Morda osvobojene, lahko da tudi zapuščene, so si privoščile svoj svet, svoj žur. Tu v knjigi so bile zapuščene in na nek način osvobojene, a ni šlo za zabavo. Šlo je za iskanje razlage, življenja po svoje, v svetu žensk.

V tem življenju in iskanju pa avtorica nikakor ne ostaja na površini. Raziskuje z mnogo lastnega izkustva in literarnega znanja. Ena boljših knjig, ki sem jih zadnje čase dobila v roke. Tega, da je pisateljica norveških korenin žena Paula Austerja, sploh ni treba omenjati. Sama zase je izjemna.

Govori o doživljajih na meji, ko ne vemo, kaj se je zares zgodilo in kaj smo si morda umišljali. »»Škoda, da sem resnična, in ne morem v svojo hiško, da bi živela tam!« Spomnila sem se ga, v mojem spominu je oživel tisti mejni svet, ki se mu reče Skoraj, in se v njem sanje malodane uresničijo. Je mogoče, da so se moje lutke ponoči premaknile? Se je žlica samovoljno premaknila za nekaj milimetrov? Sem jo začarala s svojim upanjem? Resnično in neresnično kakor dvojček in njegov zrcalni jaz, tako blizu drug drugemu, da se je skozi oba pretakal živ dih. Tudi kanček strahu. Moral si otresti s sebe neprijeten občutek, da so se sanje izvile iz svojega ujetništva v snu, in se prebile na dnevno svetlobo. Si ne želiš, je rekla Bea, da bi se strop zamenjal s tlemi? Si ne želiš, da bi mogli….«

Ste se že kdaj zalotili, da nekomu, na primer svojim odraslim otrokom navdušeno razlagate o kakšni knjigi ali filmu. Ali misli, ki ste jo odkrili? In se ob tem spomnili, da je tudi vam kdaj nekdo želel nekaj priporočiti kar je odkril sam? In ugotovili ste, da je precej slajše, če neko knjigo, film, pesem ali misel odkrijete čisto sami. Torej prvič sami. Prav zato puščam moje otroke, da svoj svet odkrivajo sami. »Ko je zaprla knjigo, sem videla, da bere Jane Eyre, in za hip me je obšla zavist, zavist nad tem, da nekdo nekaj odkriva prvič.«

"Skrivni jaz", ki ga je glavna junakinja na tečaju poezije, ki ga je imela z nekaj najstnicami, uvedla kot "razkol med zunanjimi zaznavami in našim občutkom lastne notranje stvarnosti, nesporazume, ki včasih opredelijo naše odnose z drugimi ljudmi, omenila, da se večina ljudi zaveda svojega skrivnega jaza, da se družbeni jaz razlikuje od tega samotnega jaza in tako naprej." Torej razlika med družbenim in samotnim jazom.

Prav na tem tečaju so se dotaknile tudi občutij, "da lahko včasih kakšna manjša stvar, celo odpadek, pomeni zaokrožen svet občutkov.« Najbrž ste že med rečmi, ki jih že dolgo niste prijeli v roke, našli kakšen predmet, denimo igračo iz otroštva ali kamen s prodnate plaže, ki ste ga kot najstniki prinesli domov z morja. Ali pa kos obleke, suh list, ki ga je prinesel veter. In ta predmet vam je zbudil spomin na zaokrožen svet občutkov. Z nostalgijo. Kot, da ste spet tam, v svojem svetu izpred let.

Pisateljica razpravlja tudi o tem, "kdaj ena stvar postane druga? Kako naj to vemo?" Gre tu za snovne spremembe, značaj stvari? Podobno razpravo je imel Terzani, ko je razmišljal o tem, kaj vse lahko človeku odvzamejo, da gre še za istega človeka. So to snovne ali nesnovne stvari. Kje je meja?

"Materinsko poslušanje je posebne vrste. Mati mora prisluhniti in mora biti sočutna, vendar se ne sme popolnoma poistovetiti z otrokom." Pa smo spet pri odnosu do otroka. Vzgoji. Ko smo v tem položaju, nikdar ne naredimo stvari tako kot piše v priročnikih.

"Odpustiti je eno, pozabiti drugo." Res, pozabiti je težko. Tudi če odpustimo, nikoli ni več, ko je bilo.

O tem, kam nas pelje strast.

W.Shakespeare, Sonet 129, prevedel Janez Menart

Le tratenje moči v prepad sramote,
le to je strast; in ko se strast zaganja,
je podla, kruta, besna do togote,
pogoltna, verolomna, željna klanja;
za hipec bajna je, čez hip že slaba;
brezumno iskana, a ko zabesni,
brezumno mrzka - kot požrta vaba,
nastavljena, da žrtev poblazni;
v pogonu blazna, blazna je v posesti
in nenasitna, ko gre plen lovit;
v užitku slast, užita vir bolesti,
v čakanju radost, potlej bled privid.
Ves svet to ve, ne ve pa, kam ušel
bi tem nebesom, ki drže v pekel.

Še v originalu:

The expense of spirit in a waste of shame
Is lust in action; and till action, lust
Is perjured, murderous, bloody, full of blame,
Savage, extreme, rude, cruel, not to trust,
Enjoy'd no sooner but despised straight,
Past reason hunted, and no sooner had
Past reason hated, as a swallow'd bait
On purpose laid to make the taker mad;
Mad in pursuit and in possession so;
Had, having, and in quest to have, extreme;
A bliss in proof, and proved, a very woe;
Before, a joy proposed; behind, a dream.
All this the world well knows; yet none knows well
To shun the heaven that leads men to this hell.


V enem izmed intervjujev je Siri Hustved dejala: "Follow your own passion and curiosity, don't allow yourself to be told, what to think, what's good or what's great with the capital G, this can only mislead you. I think people have to learn from inside out not the outside in."

Analfabetka, ki je obvladala računstvo

Jonas Jonasson

Analfabeten som kunde räkna

S knjigo sem imela podobne težave kot s Stoletnikom istega avtorja. Zaradi nenehnega napletanja zgodbe humor izgubi moč. Še vedno me Paasilinna bolje vpotegne v zgodbo polno humornih domislic kot Jonasson, ki preveč obrača podobne misli in na vsake toliko strani spet postreže z novo. Knjigo sem zaenkrat odložila (102/509), ker sem iz knjižnice dobila drugo (naslednjo v blogu), ki sem jo prebrala na mah. Poleg tega se je analfabetki v knjižnici iztekel rok in jo moram vrniti. Se vrnem k njej, ko mi zmanjka čtiva.