Divja

Cheryl Strayed

Wild. Najbrž bi vsak od nas moral kdaj narediti nekaj takšnega. Podati se na pešačenje in boj s samim seboj. Ali pa vsaj prekiniti običajen ritem življenja, ko počnemo stvari, za katere sploh ne vemo več zakaj pravzaprav jih počnemo. Torej neke vrste resetiranje. Prekiniti rutino. Končno najverjetneje živimo samo enkrat in v tem enkratnem toku dogodkov običajno pozabimo nase. Zamislimo pa se samo, ko gre kaj močno narobe. Torej iti po svoje in ne tako, kot je dejal eden izmed tistih, ki jih je Cheryl srečala na poti: »Svoboden duh sem, ki nikoli ni imel jajc, da bi šel po svoje.«

Ko pa se zato odločimo je treba precej volje in samopremagovanja, da zdržimo do konca. »Vedela sem, da je moje potovanje obsojeno na propad, če bom dovolila, da me premaga strah. Strah se v precejšnji meri porodi iz zgodb, ki si jih sami vcepljamo v glavo, zato sem zase izbrala drugačno zgodbo, od tiste, ki jo pripovedujejo ženskam. Sklenila sem, da sem varna. Da sem močna. Pogumna. Nič me ne more poraziti. Z vztrajanjem pri tej pravljici sem si pravzaprav prala možgane, vendar je večinoma zaleglo. Kadar sem zaslišala zvok neznanega izvora ali začutila, da se v moji domišljiji plete nekaj strašnega, sem to odmislila. Preprosto si nisem dovolila, da bi se zbala. Strah poraja strah. Moč poraja moč. Primorala sem se, da sem v sebi porajala moč. Ni trajalo dolgo, pa me v resnici ni bilo strah. Preveč sem garala, da bi se bala. Hodila sem korak za korakom.«

»Vedela sem, da je ena sama možnost. Kakor zmeraj. Da grem naprej.«

V knjigi najdemo tudi nekaj rekel, ki spodbujajo k zgoraj omenjenima pogumu in vztrajnosti.

»Če pogum ti brani – presezi svoj pogum.«, Emily Dickinson

»Kadar ni bilo strehe zame, sem si drznost vzel za streho.«, Robert Pinsky, Samurajeva pesem

»Nikoli, nikoli, nikoli ne obupajte.«, Winston Churcill

»Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga.«, modrost njene mame.

K spoznanjem ji je pomagala tudi samota. »Samota se mi je vedno zdela dejanski kraj, ne samo stanje duha, pač pa prostor, kamor se lahko umaknem in sem takšna, kot sem v resnici. Prvinska samota na pešpoti je ta občutek spremenila. Samota ni bila več določen prostor, pač pa ves širni svet; zdaj sem bila v tem svetu sama in sem se v njem udomačila kot še nikoli prej.«

Pa še o pozitivnem ornitološkem izkustvu s praznino.  »Krokar ali vrana, oba sta simbol praznine.« »Praznina, to je dobro. To je mesto, kjer se vse rojeva, kjer se vse začenja.«

Zgodbo je prepletala s spomini na svojo mamo in na njeno vseobsežno ljubezen, ki jo je bila deležna. Mama ji je nekoč povedala, da ni bila nikoli gospodarica svojega življenja. »Tako kot vedno, kadar je videla, da trpim, ker sem hotela, da bi bilo nekaj drugače, kot je, ona pa me je poskušala z eno samo besedo prepričati, da moram stvari sprejeti takšne kot so.«

»Zmeraj sem počela to, kar so hoteli drugi. Zmeraj sem bila hči, mati ali žena. Nikoli nisem bila preprosto jaz sama.«

In potem, ko je mama odhajala in je sprejemala neizogibno.  »V nekem drugem življenju, samo tri mesece prej, en dan pred tem, ko sem izvedela,…«  »Pozneje se je izkazalo, da je bil to njen zadnji dan,…« »Leta je trajalo, da sem spet našla svoje mesto med deset tisoč rečmi.« Da sem spet postala jaz.

Pa še o tistih, ki jim je namenjeno, da so zmagovalci. »Spominjal me je na vse tiste zlate fante, ki sem jih spoznala v življenju. Bil je klasično lep in očarljivo prepričan, da spada med zmagovalce, da je ves svet njegov in da je v njem varen, ne da bi sploh pomislil na kako drugo možnost. »

V knjigi naletimo kar na nekaj komadov, ki jih jaz nisem poznala, sem jih pa ob pisanju tega bloga šla poiskat na net in si jih zavrtela.

Uncle Tupelo poje o tem, da je najhuje če odnehaš:

»Falling out the window
Tripping on a wrinkle in the rug
Falling out of love, dear
It hurt much worse when you gave up”
Prvič sem slišala Lucindo Williams in njeno pesem Something about what happens when we talk.
Tudi za Stevija  Raya Vaughana in Texas flood, še nisem slišala prej.

Grateful Deade sem poslušala, ampak v Box of rain sem se prvič poglobila pravkar.

Prvič sem slišala tudi Judy Collins peti Colours of the day, ne Suzzane, ki ga poje skupaj z Leonardom Cohenom.

Bolj za moja prihodnja iskanja morebitnega branja, pa si spodaj zapišem še knjige, ki jih je Cheryl brala ali pa srečala na poti:

Norman Rush, Čas parjenja

Jane Smiley, Tisoč akrov

E. Annie Proulx, Ladijske novice

Flannery O'Connor, Zbrane zgodbe

Adrienne Rich, Sanje o skupnem jeziku

James Michener, Roman

Vladimir Nabokov, Lolita

Margaret Drabble, Poletna ptičja kletka

J.MCoetzee, Čakajoč na barbare

Maria Dermout, Deset tisoč reči

William Faulkner, V smrtni uri

James Joyce, Dublinčani

Atwan in Oates, Najboljši ameriški eseji, 1991

Schaffer et al., Pacifiška gorska pešpot

June Fleming, Ostanite najdeni