Bernhard
Schlink
Die Heimkehr. V osebno zgodbo otroštva in počitnic pri starih
starših v Švici in ljubezensko zgodbo zrelejših let je vpletena zasvojenost glavnega junaka z
raziskovanjem zgodbe vojaka in iskanjem očeta, ki ga ni poznal. Tem zgodbam,
predvsem zadnjima dvema daje tudi vzporednice Odiseje in ju prepleta z
(filozofskimi) razmišljanji. Vse skupaj je zelo prijetno in zanimivo branje, v
zadnji tretjini pa tudi bolj napeto, čeprav se sluti za kaj naj bi šlo in kako
se bo zgodba končala.
Če povežemo dvoje: »Hotel sem dokazati, da je
pravica samo takrat koristna, če se njene zahteve teoretično razvijejo in
uveljavijo v praksi ne glede na družbeno koristnost. Fiat iustitia, pereat mundus – zgodi se pravica, pa čeprav propade
svet – zdelo se mi je, da bi to dejansko moralo biti geslo pravičnosti, in če
svet meni, da ga pokorščina do zahtev pravičnosti vodi v propad, potem ima
proste roke, da se pokorščini odpove in prevzame za to odgovornost; v nasprotju
s tem pa pravičnost nima dolžnosti, da te zadeve omili.« in »Ko sem se začel
smiliti samemu sebi, sem se spomnil mrtvega Ahila, ki je Odiseju v Hadu rekel,
da bi raje živel kot dninar, kakor pa da bi bil vladar v kraljestvu mrtvih.«,
lahko parafraziramo tudi v smeri, da je bolje živeti kot dninar, kot biti
vladar v svetu, ki se je odrekel pokorščini do zahtev pravičnosti.
Dobro in zlo, potrebujemo oboje, torej darove iz
obeh Zeusovih vrčev. Tistega, ki je zvrhan dobrih in tistega, ki je zvrhan zlih
darov. Sokrat napačno citira odlomek iz Iliade, ko pravi, da ni pahnjen v
pogubo tisti, ki je obdarovan iz vrča zlih darov, temveč tisti, ki je obdarovan
iz zgolj enega vrča. Po interpretaciji iz knjige filozofija, za razliko od
religije, izhaja iz enakopravnosti dobrega in zlega ter, da je dobro brez zlega
za človeka prav tako malo primerno kot zlo brez dobrega. Na dobro in zlo naveže
tudi razmišljanja Hannah Arendt, za katero ugotavlja, da ima prav, da je zlo
banalno in, da so normalni ljudje pripravljeni na vsa grozodejstva, če jih k
temu le pozove kdo z avtoriteto.
Resnica in zlo. »Bodite nezaupljivi! Ne zaupajte
niti naslednjemu desetletju niti naslednjemu stoletju. Ne zaupajte niti dobremu
in normalnemu. Resnica se razkrije šele vpričo zlega in v trenutku krize.« Tudi
resnica o ljudeh. Ki smo jim zaupali. Pa svojega dobronamernega zaupanja
nikakor ne moremo pripisati samo odraščanju v samoumevnosti toka življenja v
času socializma. Ker so dobronamerni (naivni) samo eni, drugi, ki so odraščali
v istem času pa nikakor ne. Še kako prav je imel Hobbes!
Resničnost. »Kar smatramo za resničnost, so zgolj
besedila, in kar smatramo za besedila, so zgolj interpretacije. Od resničnosti
in besedil ostane zgolj, kaj naredimo iz tega.« Kako malo ljudi resnično
izpelje stvari do konca, resnično kaj naredi.
Razmišljanja o tem, kaj potrebujemo za svoje
življenje in ali bi pogrešali predmete, s katerimi smo se obkrožili najdemo ob
opisu, ki se dotika zapustitve utrdbe Breslau (Wroclaw) med drugo svetovno
vojno. »Vzrok zato, da smo odvrgli ves balast, ki smo ga do sedaj vlačili za
seboj skozi življenje, ki smo ga pomotoma poimenovali kultura, in ki je bil
kljub vsemu le cenena civilizacija. Pogosto smo mislili, da bomo z uničenjem te
zunanje kulise našega meščanskega življenja uničili tudi sami sebe. To ni res.
Desettisoči moških in žensk v utrdbi Breslau so izkusili, da so od vsega, kar
so smatrali za neposreden sestavni del svojega osebnega bitja, svojih
stanovanj, svojih spominov, svojih zbirk, tisočih malenkosti, ki so bile blizu
njihovemu srcu, da so se od vsega tega zavestno poslovili, ne da bi se ob tem
zlomili.«
»Zgodovini se očitno ne mudi. Spoštuje, da je treba
v življenju delati, nakupovati, kuhati in jesti, da se opravki na uradih,
športne dejavnosti in srečanja s sorodniki preprosto ne končajo.« Zato je tudi
nesmiselno, da v življenju čakaš, kdaj se bo zgodilo. Zgodi se, s teboj ali
brez, le škoda je, da medtem pozabiš živeti in le razmišljaš kako boš živel.
Skratka vsake toliko je dobro prebrati kakšnega Douglasa Adamsa ali pa
podoživeti Monty Pythona, četudi ga Mick Jagger uporabi za prispodobo lastne
karikature.
Ama, et fac,
quod vis – če ljubimo, lahko dejansko počnemo, kar želimo. »Kar ljubimo, je
seveda naša odgovorna odločitev. Ljubezen ni stvar čustev, temveč volje.«
Zanimivo.
»Za vedno, kako naj vem, če je za vedno?«
»Za vedno, kako naj vem, če je za vedno?«
