Andreï Makine
Le livre de
brèves amours éternelles. Najbrž bom Francoski testament po dolgem času še enkrat vzela v
roke. Pisanje Makina vpotegne v nek čustven zanos opisanih večnih ljubezni (v
realnosti trdega komunizma). Čudoviti opisi in zreli rezimeji razmišljanj.
»Ampak so … So tudi tisti, ki so dovolj modri,
da se ustavijo v uličici, kot je ta, in gledajo sneženje, vidijo luč, ki se je
prižgala v oknu, vdihavajo zrak, ki diši po lesu, ki gori. To modrost zna
živeti le neznatna manjšina med nami. Jaz sem jo spoznal prepozno, šele
začenjam jo spoznavati. Pogosto iz navade igram stare vloge, kot sem to storil malo
prej, ko sem se norčeval iz tistih ubogih par na tribuni. Slepci so, umrli
bodo, ne da bi videli to lepoto.«
»Naša usodna napaka je, da iščemo večne raje.
Užitke, ki ne izzvenijo, trajne navezanosti, nežnosti z vitalnostjo vzpenjavk:
tiste, katerih prepletene vezi zelenijo naprej, tudi ko drevo umre. Zaradi te
obsedenosti s trajanjem spregledamo toliko bežnih rajev, edinim, ki se jim
lahko približamo v času našega bliskovitega potovanja smrtnikov. Njihovo
bleščanje se pogosto pojavi iznenada in na tako skromnih in minljivih mestih,
da se tam sploh nočemo zadržati. Svoje sanje raje desetletja gradimo z
granitnimi skladovnicami. Verjamemo, da nam je usojena dolgoživost kipov.«
